Socialna in čustvena nevroznanost sta se razvili konec 20. stoletja. Strokovnjake je gnalo predvsem zanimanje, kaj je tisto najpomembnejše za dober človekov razvoj. Spoznanja lahko strnemo v tri ključne točke, ki so nam v pomoč pri razumevanju otrok in uravnavanju našega vedenja in vzgoje.
1Otrokovi možgani so nezreli
Velik del otrokovih možganov se razvije v prvih petih letih življenja, vendar dozorevanje traja vse do konca najstniškega obdobja. Določeni predeli čelnega režnja dozorevajo celo do tridesetega leta. Spodnja frontalna skorja, ki ima poglavitno vlogo pri uravnavanju čustev in sprejemanju odločitev, pri majhnem otroku še ni zrela. To je razlog, da otroka čustva hitro preplavijo.
Na primer: dveletna Ana se sprehaja z očetom. Dobro se imata in uživata drug ob drugem. Nenadoma Ana v izložbi trgovine zagleda svojo najljubšo igračo in jo hoče takoj imeti. Oče reče ne, Ana začne cepetati od jeze. Nakar se oče razjezi: “Ne delaj mi scene, smešna si!” Ana začne kričati in noče nadaljevati poti.
Po ugotovitvah čustvene in socialne nevroznanosti vemo, da Ana ni “smešna”, temveč so jo preplavila in prevzela čustva, ki jih še ni sposobna sama uravnavati. V tem primeru je kričanje, kaznovanje ali nagovarjanje otroka z uničujočimi besedami popolnoma neučinkovito, pravzaprav situacijo tako samo še poslabšamo.
Če pa ostanemo mirni, poskušamo otroka pomiriti (ne da bi podlegli njegovi želji), preusmerimo pozornost, navadno zadostuje, da otrok pozabi na razlog svoje jeze.
2Možgani otroka so veliko bolj prožni kot možgani odraslega
Izraz prožnost pomeni, da se možgani lahko preoblikujejo, razvijajo ali pa, obratno, se zakrčijo in prekinejo nevronski krog. Te spremembe so posledica odnosnih izkušenj, ki jih otrok doživlja. Čustvena in socialna nevroznanost dokazujeta, da se pri otroku, ki je deležen tolažbe, ko je žalosten ali ga je strah, veliko bolje razvijejo čelni režnji in otrok sčasoma uspešneje uravnava preplavljajoča čustva (študija Fox, 2010, Child developpement, št. 81).
Medtem pa stresno in/ali nasilno okolje na otroka učinkuje zelo negativno. Leta 2012 je harvardski raziskovalec Jeewook Choi izvedel študijo na dveh skupinah odraslih. Ena skupina je v otroštvu prisostvovala nasilju med zakoncema, druga skupina pa je živela z mirnimi starši.
Pri prvi skupini odraslih je raziskovalec ugotovil nepravilnosti v nevronskem krogu (ki povezuje različne možganske režnje, čelnega, senčnega in temenskega). Pri tistih, ki so odraščali v mirnem okolju, pa ni našel nepravilnosti (Choi, 2012, Neuroimage, 59).
Neka druga študija je pokazala zmanjšano prostornino spodnje frontalne skorje pri otrocih, ki so bili telesno kaznovani (Hanson, 2010, Journal of Neuroscience, št. 30). Otrokovi možgani se torej oblikujejo na podlagi odnosnih izkušenj, zlasti z odraslimi, ki so navzoči v njegovem življenju.
3Možgani otroka se razvijajo različno glede na čustveno okolje
Otrokove potrebe so preproste: biti s svojimi starši, se čutiti varnega in slišanega ob njih, prejemati njihove spodbude za napredovanje. Otrok (pravzaprav enako kot odrasel) ima potrebo po tem, da je ljubljen, resnično slišan in priznan v tem, kar je. Želi, da so njegova čustva in želje slišana in razumljena.
Catherine Gueguen, avtorica svetovne uspešnice Pour une enfance heureuse (Za srečno otroštvo, op. prev.), dokazuje, da s priučenim “empatičnim pogovorom” številni starši izboljšajo odnos z otrokom. Ne gre za to, da bi popustili otrokovim željam in bili za vsako ceno prijazni z njim, temveč da se naučimo poslušati brez obsojanja in obtoževanja. Otrok tako lahko izrazi svoja občutja, se počuti slišanega in razumljenega.
Ko sedemletna Laura reče svoji materi: “Nikoli me ne poslušaš,” ji v resnici sporoča, da bi si želela, da ji mati prisluhne in več časa preživi z njo. Mati ji na to lahko odgovori obtožujoče ali se pritoži, lahko pa se odloči biti empatična do svoje hčere.
Materin odgovor bi se lahko glasil: “Slišim, da si jezna. Želiš, da te poslušam. Predlagam, da si po večerji vzameva čas za naju in se pogovoriva. Se strinjaš?” Mati na ta način pokaže razumevanje tega, kar je izrazila hči, ne pa obtožbe ali jeze.
Druga otrokova potreba so spodbude staršev ob njegovem vsakodnevnem raziskovanju in spoznanjih. Starši se seveda zavedajo nevarnosti in meja, ki jih postavijo otroku, vendar to storijo na prijeten način, ne da bi otroka zastrašili. Če otrok nenehno posluša: “Nevarno je, ne hodi tja,” se bo zgrbil sam vase, postal žalosten, ne da bi starši doumeli zakaj, in tako iz dneva v dan postopoma izgubljal življenjski žar.
Znanstvene študije nam kažejo, kako pomembna je otrokova okolica. Če je varna, dobrohotna in ljubeča, se bo otrok razcvetel. Če pa ni, bo otrok in pozneje odrasel nesposoben uravnavati lastna čustva, izraziti sočutje do drugih, se samostojno odločati … Razen če bo nekega dne na svoji poti srečal dobrohotne odrasle, ki bodo prevzeli varno vlogo pogrešanih staršev.
Glede na svoj značaj, duševno moč in/ali vero v Boga bo otrok lahko “razvil odpornost”, torej živel uravnoteženo ne glede na pretekle travmatične izkušnje. Kot pravi apostol Pavel v pismu Korinčanom o življenju s Kristusom: “Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.” (2 Kor 5,17)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
