Roka Bohinca smo spoznali v mladinski oddaji Osvežilna fronta kot odličnega humorista. Nedavno smo se navdušili nad njegovimi kuharskimi sposobnostmi, ki jih je v oddaji Riba, raca, rak pripravil štirim neznancem. Mladi očka in mož, ki o svoji ženi govori v presežnikih, je v času korone napisal tudi mladinsko kriminalko Smrdljivc, ki jo priporoča ne le najstnikom, temveč tudi njihovim staršem.
Ste si že kot otrok upali izpostavljati se v razredu, govoriti šale, nastopati na šolskih prireditvah ali je to prišlo pozneje?
Nastopal sem rad že kot otrok. Večkrat so me poklicali, da bi poskrbel za recitatorske vložke na občinskih kulturnih prireditvah, sodeloval sem tudi pri skeču, ki smo ga uprizorili na taboru za odličnjake. Tam sem ugotovil, da v tem uživam. V srednji šoli sem igral v gledališki predstavi Sen kresne noči, ki jo je režirala moja profesorica slovenščine, ter se vključil tudi v Šolsko impro ligo.
Radi vas gledamo v oddaji Osvežilna fronta, ki je zasnovana na skečih. So vsi napisani prej ali se zgodi tudi improvizacija?
Vsi skeči imajo natančno izdelane scenarije. Večinoma jih napiše scenaristka Urška Mlakar. Na vajah oz. snemanju imamo možnost, da kdo kaj improvizira – če je Urški všeč, šalo vključimo, sicer ne.
Čutite pritisk, da morate biti smešni tudi zasebno?
Čutim ga. Ko me ljudje kot komika vidijo na odru oz. na televiziji, pričakujejo, da bom ves čas pokal fore, a tega ne počnem. V družbi znancev prevzamem vlogo animatorja oz. zabavljača, v krogu družine pa ni toliko tega. Tam sem lahko tak, kakršen sem. Nihče od nas nima energije, da bi bil ves čas najbolj smešna oseba na svetu; to bi bilo izčrpljajoče.
Velikokrat smo vas na ekranih videli v vlogi očeta, sedaj pa ste to zares postali. Ste na vzgojo pred rojstvom sina gledali drugače?
Včasih sem mislil, da smo očetje tu zato, da se ima otrok fino, mame pa so tiste, ki vzgajajo. Glede na to, da je moj otrok star manj kot eno leto, moram doma presenetljivo veliko kuhati, bistveno več, kot sem pričakoval. K sreči zelo rad kuham. Včasih sem mislil, da bo moja prvenstvena očetovska naloga, da se z otrokom igram.
A praksa je pokazala, da ta del pripada babicam, dedijem in mami. Kot fotr poskrbim za to, da otrok ne pade, se ne poškoduje, da ga pomirim, ko joče – kadar ni mame v bližini. Vseeno pa je moj del manj zahteven kot materinski; mame so “prva linija obrambe”, ki morajo poskrbeti za vse.
Sedanji čas je poln izzivov za današnje otroke in mladino. Česa si želite za svoje otroke?
Želim si, da bi sin izkoristil otroštvo in imel občutek, da je lahko otrok in se lahko igra. Vsi otroci si želijo biti odrasli. A biti odrasel pomeni sprejeti ogromno odgovornosti. Sina ne bom silil v obilico obveznosti, poleg tega nanj ne želim stresati pritiska, da mora imeti dobre ocene in zavidljive športne rezultate.
Naj se drži tega: karkoli delaš, delaj zato, ker te veseli, in ne zato, ker želiš biti v tem najboljši. Dokler te dejavnost veseli, vztrajaj, ko te veselje mine, najdi kaj drugega.
V času korone ste izdali svoj prvenec, mladinsko kriminalko Smrdljivc, ki je precej brana. Jo lahko preberemo tudi starši ali je prepovedano? 🙂
Nikakor ne. Knjiga je namenjena tako mladim kot tudi staršem. Osnovni zaplet zgodbe je ta, da je na šolo nekdo vrgel smrdljivca in zdaj poteka preiskava, ki jo vodita ravnatelj ter svetovalna delavka, da se odkrije krivca.
Močan podton zgodbe sta prijateljstvo in starševstvo. Ravnatelj in svetovalna delavka delujeta kot vzgojni avtoriteti, ki sta na neki način tudi starša. Od malce starejše bralke sem dobil odziv, da sta obe s hčerjo knjigo ne le prebrali, temveč sta v njej dobili navdih za pogovor o odnosu mama – hči. S svojim prvencem želim spodbuditi ravno tak dialog.
Nedavno ste sodelovali v netipični kuharski oddaji Riba, raca, rak. Pri kuhanju ste bili neverjetno spretni, vmes ste poskrbeli še za dojenčka in vodili pogovor z gosti … Opišite mi vašo izkušnjo.
Doma smo imeli veliko predpriprav glede pospravljanja. Za ta del je v prvi vrsti poskrbela moja čudovita žena, ki sicer zelo rada pospravlja in daje navodila, kako naj pospravljam jaz. Ona je med snemanjem poskrbela tudi za najinega dojenčka, jaz pa sem v resnici samo preveril, ali sta oba v redu.
Vam je bila pozornost pred kamerami všeč?
Seveda, rad imam pozornost in iskreno rad tudi kuham. V oddajo sem se prijavil zato, ker so mi dovolili, da dobim svojo kuharsko oddajo, kar so že od nekdaj moje sanje. Moram pa priznati, da je bilo v omejenem času težko skuhati trihodni meni.
Priprave chillija con carne sem sem se najprej lotil zato, ker sem vedel, da je boljši, če se kuha čim dlje. V vmesnem času sem pripravil predjed in sladico. Kuhanje me običajno sprošča, kuha pred kamero pa je bila izziv, saj sem moral med razmišljanjem o pripravi hrane še stresati šale.
Na vaši spletni strani piše, da ste ponosni očka pivskega trebuščka. Je to morda bolj zaradi vaše kuhe kot pa alkohola?
Ne gre toliko za skuhano hrano, temveč za čokolado, čokoladne piškote in napolitanke. Niti približno ne spijem toliko alkohola, da bi se mi to poznalo, čokolade pa pojem absolutno preveč.
Pri vas doma ne gre brez družabnih iger. Nam lahko kakšno priporočite? Katera pripomore k temu, da se ljudje lažje sprostijo, odprejo?
Stolp Jenga je spretnostna igra, primerna za ljudi, ki ne razumejo dobro angleških iger, igrajo pa jo lahko otroci od petega leta starosti. Med igrami s kartami je zelo zanimiv Dutch, med večjimi družabnimi igrami pa Ticket to ride, ki je preprosta igra za vso družino. Čudovita igra na prostem pa je vikinški šah Kubb, ki jo nosim na vse piknike.
Ste sredi tridesetih. Mnogi se pri teh letih še iščejo, vi pa ste našli svojo izpolnitev v družini. Kako ste prišli do tega?
Me veseli, da tako mislite. (smeh) Večinoma so ljudje bistveno prej poročeni in imajo otroke. Poročen sem, ker sem spoznal fantastično osebo in si ne znam predstavljati življenja brez nje. Kar sem se naučil na začetku najinega razmerja, je to, da je treba ves čas delati ne le na razmerju, temveč na sebi.
Razumeti je treba, da prepiri, ki nastanejo med dvema, izhajajo predvsem iz nas, ker nas moti nekaj na nas samih. Prepir nastane, ker druga oseba “zagrabi za vabo”, saj je negotova. Če je eden v prepiru sproščen, ne pa jezen nase, se ne bo kregal, temveč bo drugega umiril. Moja žena je fantastična v tem, da me zna umiriti. Pomembno je najti osebo, ki zna umiriti “norost” drugega.
Kako sta se z ženo spoznala?
Na videz sva se poznala iz srednje šole. Bolj osebno sva se spoznala, ko sva bila vključena v organizacijo Tedna mladih v Kranju. Takrat je bila ona v zvezi z drugim fantom, jaz pa z drugim dekletom. Po nekaj letih sem izvedel, da sta se razšla. Na Facebooku sem ji sramežljivo čestital za rojstni dan, potem pa nisem ravno dobro vedel, kako naj nadaljujem.
Na koncu sem ji le napisal, ali bi šla na pijačo. Privolila je in na zmenku me je popolnoma očarala. Govorila je o svojem dopustu na Islandiji, kjer je opazovala kite, in o svojem življenju na Danskem. Takrat sem bil fant, ki je delal standup in improvizacijo, živel sem v Ljubljani in nisem potoval.
Imel sem dolgočasnejše življenje kot ona. Tudi jaz sem si želel zaživeti na ta način. Odpeljala me je na tritedensko potovanje na Tajsko, ki je bilo moje prvo daljše potovanje, nato pa še v Argentino za mesec in pol.
Kako pa vaju vera spremlja skozi življenje?
Oba sva vzgojena v vernih družinah, sva cerkveno poročena, imava vse zakramente, tudi najin otrok je krščen. Zakramenti in verouk so me oblikovali v človeka, kakršen sem danes. Če je bilo dovolj dobro zame, bo dovolj dobro tudi za mojega otroka. Za naprej pa se bo odločil sam.
Pri verovanju se nama zdi pomemben kritičen pogled. Treba je iti v korak s časom in videti, kateri so elementi vere, ki ti lahko koristijo, in katere stvari so morda zastarele. Zavedam se, da je vera zelo živa in osebna stvar, pravila pa se skozi zgodovino spreminjajo.
