Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 25. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Jakov Fak je hvaležen: “Tudi žena si zasluži medaljo”

jakov fak

VID PONIKVAR | SPORTIDA

Andreja Hergula - objavljeno 12/06/23

"Vesel sem, da sem dobil priložnost zastopati Slovenijo in to počnem po najboljših močeh"

Med pogovorom je deloval prijetno, mirno in uravnoteženo. Na tekmovanjih v biatlonu pa je borben kot lev. To se mu očitno več kot obrestuje, saj velja za prvi obraz biatlona. Že šestindvajsetkrat se mu je uspelo uvrstiti na zmagovalni oder. Se 35-letni Fak kakšnega izziva sploh lahko prestraši? Kot nam je zaupal, je naloga, ki se je najbolj boji, starševstvo. Zaveda se namreč pomembnosti vzgoje. Verjamemo, da imajo zaradi žene Matee in športnih vrednot, ki jih ima Jakov zasidrane v sebi, otroci lepo popotnico za življenje.

Nam razjasnite misterij – koliko Slovenca in koliko Hrvata je v vas?
Rojen sem na Hrvaškem, kjer sem živel do leta 2010. V Sloveniji živim že 13 let, tu sem si ustvaril dom ter družino. Imam tri hčere, najstarejša že hodi v šolo, drugi dve pa v vrtec. V Sloveniji sem našel svoje mesto pod zvezdami.

Pred letom 2010 ste bili član hrvaške biatlonske zveze. Kako to, da ste se se odločili preseliti k nam?
Slovenijo sem poznal že prej, saj sem preživel kar nekaj časa na Pokljuki. Prvi stik z njo je bilo mednarodno tekmovanje v teku na smučeh, t. i. Žito pokal. Če sem iskren, pogoji za profesionalne športnike so bili v Sloveniji vedno na višjem nivoju kot na Hrvaškem. Slovenija je dežela višjih standardov, na mnogih področjih je vse zelo dobro organizirano in tudi poenostavljeno. Vesel sem, da sem dobil priložnost zastopati Slovenijo in to počnem po najboljših močeh.

Jakov Fak

Slovenščina vam gre odlično. Ste tako talentirani tudi za druge tuje jezike?
O sebi težko govorim na ta način. Če me kaj zanima, se za to potrudim in upam, da mi uspe. Moja slovenščina ima tu in tam kakšno napako, a za samouka je solidna. 

Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Rojen sem na Reki. Odraščal sem v majhni vasi Mrkopalj v Gorskem kotarju. Imel sem popolnoma običajno otroštvo z veliko stika z naravo. Lahko povem, da je bil moj najljubši predmet tako v osnovni kot v srednji šoli zgodovina.

Ste kot otrok veliko migali?
Kljub temu, da v naši vasi ni bilo velike izbire športov, so mi starši že od malega omogočili, da sem bil aktiven. Pozimi smo imeli veliko snega, zato je tek na smučeh pri nas veljal za popolnoma običajen šport, s katerim sem od otroških let nadaljeval tudi v odraslosti. Tudi mama je v osnovni šoli trenirala tek na smučeh. V naši vasi obstaja tekaški klub, ki bo kmalu praznoval 120 let. Iz naše vasi so izšli tudi olimpijci, ki so tekmovali v Cortini d’Ampezzo in v Sarajevu.

Na katero medaljo ste najbolj ponosni?
Če bi seštel ure priprav, bi verjetno dejal, da sem najbolj ponosen na zadnjo kolajno, v katero je bilo vloženega največ truda. Vseeno pa ima največji čar moja prva medalja. Tedaj sem videl, da lahko posežem visoko. Pri drugi in tretji medalji je bilo drugače, na tekmo sem prišel z drugačnimi pričakovanji, tako lastnimi kot tistimi od zunaj. Na vsaki tekmi mi je pomagalo, da se osredotočim na tisto, kar je še dosegljivo, in tudi tisto, kar je treba popraviti in izboljšati.

Seveda pa vedno ne gre vse v to smer, pri vsakem športniku obstajajo vzponi in padci, tudi poškodbe in težave z zdravjem. Tudi športniki smo ljudi s svojimi emocijami in marsikaj lahko vpliva na nas. Da človek naredi dober rezultat, mora biti “mozaik dobro zložen”.

Ljudje pred ekrani vas vidimo le na tekmi in vas sodimo v smislu “dober je” ali “ni dober”. Razgrnite nam svoj dan, da bomo znali prav ceniti vaše napore.
Kadar ni priprav, se zjutraj zbudim ob pol šestih. Sledi zajtrk, po njem pa trening, ki ga končam nekje od devete do enajste ure, odvisno od obsega. Spomladanski in poletni treningi znajo biti daljši, saj je intenzivnost manjša in imamo le bazično pripravo. Sledi počitek, nato kosilo, popoldan pa me čaka še en trening, ki je dostikrat krajši ali enako dolg kot dopoldanski. Vse je odvisno od dneva, dan ni nikdar enak dnevu. En dan v tednu pa je prost, brez treninga.

Jakov Fak

Ste bili kdaj na robu fizičnih zmogljivosti?
Kar nekajkrat sem bil na robu in čez rob. Ni vedno enostavno, se pa kot športnik zavedam, da je razlika med uspehom in neuspehom vedno “hoja po konici noža”. Če narediš preveč ali premalo, lahko narediš škodo. Če želiš biti vrhunski, ni enostavno najti ravnotežja. Večina športnikov, vključno z menoj, ima težavo, saj mislimo, da delamo premalo. Zato končamo na drugi strani. Pomembno je poslušati sebe in čutiti svoje telo.

Kot športnik ste obiskali veliko držav. Ste si uspeli kakšno natančneje ogledati ali se vaši dnevi med tekmovanji vrtijo le okrog športa?
Pri potovanjih na tekmovanja in nazaj je fokus vedno na sami tekmi. Tudi na pripravah v tujini je program sestavljen tako, da se na dan počitka težko odpravimo ven, saj čas izkoristimo za počitek. Trenerji poskrbijo, da tudi na prost dan nimamo preveč energije. (smeh) Če sem iskren, mi ni žal niti dneva treninga, saj je bilo vse usmerjeno v smer, ki si jo želim. Prepričan sem, da bo prišel čas za obiskovanje tujih držav – z boljšo družbo, s svojo družino namreč.

Predvidevam, da mora biti žena aktivnega športnika precej samostojna, organizirana, pripravljena biti sama za vse v določenih obdobjih. Ali priznate, da si tudi vaša Matea zasluži medaljo za super mami?
Mislim, da si jo zasluži. Gotovo bi temu pritrdili tudi drugi, če bi se postavili v njeno kožo in preizkusili njen tempo življenja s tremi otroki v obdobjih, ko me ni doma. Verjamem, da ji ni lahko in vesel sem, da imam takšno ženo in otroke, ki razumejo moj življenjski slog. Trudim se, da bi jih vsaj z rezultati naredil ponosne. Želel bi, da bi otroci videli, da se delo in odrekanje na marsikaterem področju pozna. 

Ste se z ženo spoznala v športnih krogih?
Ne, žena ni športnica. Spoznala sva se v moji vasi, kamor je Matea hodila na počitnice. Poznava se že od zgodnjega otroštva. K sreči sva našla skupno pot in si ustvarila družino. Za zdaj nama gre zelo dobro.

Jakov Fak

Ali vam športne vrednote pomagajo pri vzgoji?
Upam, da. Če sem iskren, je starševstvo naloga, ki se je najbolj bojim. Čutim veliko odgovornost, da bi vzgojil dobre ljudi. Kljub temu, da gre družba v čudne smeri, si za svoje otroke želim, da bi bili sočutna bitja, ki imajo posluh eden za drugega, ki jim materialne stvari ne bi bile v ospredju, da bi se radi družili in imeli radi naravo.

Če bodo imeli voljo za šport, bi bil tega zelo vesel. Šport lahko oplemeniti življenje vsakega posameznika. Vprašanje je le, koliko lahko posameznik nameni časa zanj. Osebno sem hvaležen za vsak dan, ki ga lahko preživim na treningih. Ni veliko ljudi, ki lahko dela, kar ga osrečuje in se s tem preživlja.

Kaj najraje počnete s hčerami?
Karkoli, lahko je to igranje ali sprehodi. Res pa je, da jih zelo težko vzamem s seboj na treninge, saj so še premajhne. Moja kariera se bo verjetno končala, ko se bodo one lahko intenzivneje ukvarjale s športom. Takrat bom imel več časa, da se jim posvetim in morda iskrice glede športa zanetim v veliki ogenj.

Današnji časi, ki poudarjajo popolnost zunanjega videza, so za dekleta izredno naporni. Kaj jim želite položiti na srce?
Rad bi videl, da so tako moji kot tudi drugi otroci dovolj samozavestni. Želim, da se zavedajo, da določeni trendi oz. videzi pridejo in minejo. Da ima vsako življenje svoja obdobja in da ne bo vedno lahko.

Družabna omrežja otroke vabijo k opazovanju tujih življenj. Želim si, da bi se hčere v neki dobri meri osredotočale na svoje življenje in gojile pristne socialne stike s prijatelji v živo ter ohranile ljubezen do narave. To jim bo v zapletenih obdobjih življenja dalo veliko več kot pa mobilni telefon.

Pomembna je prava mera …
Tako je. Tudi trenirati ne bi mogli osem ur na dan, ker bi postajali bolj in bolj utrujeni. A prepričan sem, da obstajajo ljudje, ki lahko več kot osem ur buljijo v ekrane. Kljub temu da postajajo njihovi možgani bolj in bolj utrujeni, tega ne zaznajo in zato iz tega nastajajo čudne stvari. Seveda na spletu lahko najdemo marsikaj koristnega, a pomembno je, da smo osredotočeni na svoja življenja in da nam tehnološke naprave na odvlečejo pozornosti na nepomembne stvari.

Zdite se skromni, ne obnašate se zvezdniško.
Sebe nikoli nisem imel za zvezdnika, rad počnem to, kar delam. Če se človek trudi, se to pozna na rezultatih in to je dovolj.

Kaj bi sporočili bralkam in bralcem Aleteie, ki morda ne najdejo volje za vsakodnevno miganje?
Zaradi dobrega počutja bi vsem položil na srce, da je za začetek popolnoma dovolj, če migajo deset minut na dan in čas pozneje podaljšujejo. To, da se vsaj malo premikamo, je bolje kot nič. Telo bo zelo hitro povedalo, da deset minut lahko hitro postane petnajst minut in tako naprej. Ko telo zazna, da ima glava voljo, lahko hitro pove, da zmore malo več. Čez čas to postane navada in saj veste, kaj pravijo: navada je železna srajca. To še vedno drži.

Določene stvari se kljub tehnološkemu napredku ne bodo spremenile. Tudi v športu je tako: kdor ni pripravljen garati, ne bo uspešen. Tako je bilo pred dvesto leti in tako bo tudi čez sto let. 

Jakov Fak

Tags:
šport
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.