Na pragu stotega rojstnega dne, ki bi ga praznoval Lojze Grozde, če bi bil še med nami, je gost Moških skrivnosti primorski mladenič, ki ga je upodobil v filmu Srce se ne boji. Modre misli deli Alex Centa, magistrski študent angleščine in španščine, ljubiteljski igralec in ustvarjalec sodobne krščanske glasbe.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Zadnje čase je dolžnosti vsakdanjika kar precej, tako da bi lahko kar rekel, da krmarim po razburkanem morju in se včasih kar malo lovim, da ne bi ladja potonila. Se pa kljub vsemu držim nad gladino in se moram včasih samo malo spomniti, da se mi nikamor ne mudi. Čeprav se mi kdaj morda zdi, kakor da moram doseči vse svoje cilje čim hitreje in da moram delati več, je treba znati prisluhniti notranjemu glasu, ki nas zna ustaviti in umiriti, da si opomoremo in ne izgorimo.
Za klene fante in gospode
Meni to morda še ne gre najbolje in preveč drvim, da bi se ustavil in ga slišal, a delam na tem. Navsezadnje, kaj ti bo pomagalo, da hitiš s polno paro proti ciljem, če se ti bo ladja pri tem potopila? Bolje je, da gre počasneje, se prilagodi valovom in tako prepotuje dlje, ob tem pa imaš še dovolj časa, da po poti lahko občuduješ svet okoli sebe in znaš ceniti vsako drobno stvar, ki ti lahko prinese srečo.
V vašem igralskem življenjepisu je tudi vloga Lojzeta Grozdeta v filmu Srce se ne boji. Kako ste se pripravili nanjo?
To je vsekakor bila ena najbolj zanimivih izkušenj na moji poti kot amaterski igralec, vloge sem se zelo razveselil. Izbran sem bil med drugim tudi zaradi velike podobnosti z Grozdetom, predvsem pa mi je bilo všeč, ker sem bil takrat tudi približno toliko star kot on, ko je sklenil svoje tuzemeljsko življenje. Že zaradi tega se mi je bilo nekoliko lažje pripraviti na vlogo, ker sem lahko veliko izhajal iz sebe in v sebi skozi Grozdeta odkrival to pripadnost domovini in Bogu, ki jo je tako goreče izražal.
Zato to ni bila le priprava na vlogo, temveč tudi proces osebne in duhovne rasti. Želel bi si, da bi lahko odpotoval v tisti čas in ga spoznal kot osebo, da bi ga lahko bolje upodobil, a menim, da tu ni šlo le za verodostojno upodobitev njega kot osebe. Z režiserjem sva se strinjala, da je bilo pomembnejše od tega, kako podoben sem Grozdetu, to, kako verodostojno znam upodobiti njegovo gorečnost, trdno vero, narodno pripadnost in človeškost.
Tako režiser kot scenarist igranih prizorov sta mi znala dati veliko napotkov, kakšen je Grozde bil kot oseba, sam pa sem ga skušal še dodatno začutiti skozi njegovo poezijo in najti podobne občutke v sebi. Grozde, ki sem ga jaz upodobil, torej morda ni ravno “kopiraj in prilepi” Lojzeta Grozdeta, ampak je bilo moje razumevanje tega, kdo je bil in za kaj se je zavzemal.
S katerimi vrlinami vas Grozde, ki bi te dni praznoval 100 let, najbolj nagovarja? Se mu priporočate?
Zagotovo bi se za vsakega našla kakšna vrlina ali vrednota, za katero se je Grozde boril. Mene je recimo zelo navdahnila njegova ljubezen do domovine in kako jo prepleta z ljubeznijo do Boga. V njegovih pesmih lahko zasledimo, kako močno ga skrbi za Slovence, za njihove navade, običaje in vrednote, ki jih združujejo. Boji se, da bi jim kdo to odvzel, in svoje sobrate, sploh mlade, poziva k boju za ohranitev svoje narodne identitete.
Ob tem pa me navdušuje njegova gorečnost pri vsem tem. Vse, kar je počel, je počel s popolno predanostjo; tolikšno, da ga je včasih celo zaneslo v jezi, s čimer nas opominja, da je tudi on človek in popoln v svoji nepopolnosti. In prav zaradi tega mi je tako preprosto priporočiti se mu; ker se počutim, kakor da se priporočam nekomu, ki je meni enak in s katerim si deliva vrednote – kakor da bi se priporočal prijatelju.
Alex Centa je skupaj z Emanuelom Meserkom o Grozdetu spregovoril tudi za Družino:
Kaj vam pomeni glasba, še posebej sodobna krščanska, ki jo ustvarjate?
Glasba me spremlja vsepovsod. Zelo rad jo poslušam, se z njo sprostim ali z njeno pomočjo lažje izražam globlja čustva ali pa jih začutim. Spremljala me je že od mladih let, ko sem tekmovalno plesal hip hop, pa tudi ko sem pel v pevskem zboru, kar počnem še dandanes.
In prav petje mi tudi v mojem krščanskem življenju pomeni veliko, saj skozenj najbolj začutim Boga in njegovo bližino. Seveda pravijo, da kdor poje, dvakrat moli, a meni to pomeni še nekaj več: je, kakor da bi mi Bog govoril skozi glasbo in skozi moje besede, ki jih pojem Njemu. Zato krščanska glasba zame vedno pomeni tudi molitev in pogovor z Bogom.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Zelo rad se ukvarjam z glasbo, kar sem že omenil, veliko pa mi pomeni tudi igra. Igram že od malih nog in se vedno znova rad pridružim kakšnim gledališkim projektom ali gledališkim skupinam na fakulteti, ne glede na jezik. To pa zato, ker je ena mojih velikih ljubezni tudi jezik in učenje tujih jezikov.
Menim, da je to ključ, s katerim si lahko človek odpre vrata v nove svetove z drugačno kulturo, običaji in modrostmi in si tako širi obzorja. Verjamem v to, da lahko s tem, da smo odprti za nova spoznanja, rastemo kot osebe. Zato tudi tako zelo rad potujem. Kdo bi sicer morda videl potovanje v druge dežele kot beg od svoje, jaz pa menim ravno obratno. Toda sam s tem, ko spoznavam druge države, vsakokrat bolj vidim, kakšno srečo imam, da sem Slovenec in živim prav na tem majhnem koščku zemlje, kjer je življenje pravzaprav veliko lepše, kot se nam morda zdi.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ljubezni, odprtosti in prijaznosti. Menim, da se ljudje prehitro zapremo vase, ker nam je v tem varnem zavetju najbolj udobno. Dostikrat mislimo, da ljubezni, ki jo delimo z drugimi, lahko zmanjka, in je zato včasih ne namenimo vsem. Pozabljamo pa, da se ta ljubezen obnavlja in množi, bolj kot jo delimo in si jo podajamo z drugimi.
Da bi pa lahko to dosegli, moramo biti dovolj odprti za druge in se ne bati njihove drugačnosti. Premnogokrat pozabljamo, da smo vsi Božji otroci in smo vsi narejeni taki, kot smo, z namenom. Ni treba, da vedno vse sprejmemo v svoj krog ali osebni prostor, je pa dovolj že samo to, da ljudi okoli sebe vidimo in jih dojemamo kot sobrate. Vsak od nas ima morda v družini koga, s katerim se ne razume najbolje ali je drugačen od nas, pa smo vseeno družina, ker nas druži krvna vez.
Tako nas z vsemi ostalimi druži Božja vez. Do ostalih moramo biti prijazni kar se le da, ker bomo tako dopustili, da nas Bog povezuje in vsakič znova napolni z ljubeznijo, ki jo potem lahko delimo in sprejemamo naprej.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Osebno Boga najbolj začutim v dveh okoliščinah. V tišini, ko sem sam in dovolim, da se mi misli umirijo in se lahko zazrem sam vase, slišim njegov tih, nežen glas, kot glas matere, ki je tam za svoje otroke. Nekoliko močneje pa ga začutim skozi glasbo, ko se združi več ljudi, ki skupaj molijo skozi pesem. Zelo sem srečen, da v našem zboru delimo to ljubezen in željo, da bi molili skozi glasbo. Zato je takrat Božji glas še toliko močnejši in me še toliko bolj duhovno napolni.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Predvsem to, da bom znal najti srečo v stvareh okoli sebe. To je morda nekaj, kar negujem že kar nekaj časa in se trudim, da bi Boga videl v vseh majhnih, vsakodnevnih stvareh. Da ne bi kar tako hodil po svetu in mislil, da ga poznam, ampak bi se znal zavedati njegove razsežnosti ter tega, da me lahko vsakič znova preseneti.
Ali s svojo naravo, ali s človeškimi dosežki, ali pa preprosto s smehom otroka na ulici, ki brezskrbno vidi svet kot eno veliko igrišče. Tega si želim, da ne bi preveč izgubil te svoje nedolžne radovednosti in bi premogel dovolj prijaznosti, nasmehov in sreče, da lahko z dobrimi dejanji vsakodnevno komu polepšam dan.
