Več kot 75 let je minilo od mučeniške smrti mladega fanta Lojzeta Grozdeta, ki je bil 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Njegov god praznujemo 27. maja.
Otrok iz zunajzakonske zveze
Lojze Grozde, ki se je rodil 27. maja 1923, je bil rojen v zunajzakonski zvezi. Oče ga ni sprejel, tudi mama ga je kmalu dala v skrb sorodnikom, ker se je poročila z moškim, ki je nasprotoval, da bi majhen deček, ki ni bil njegov, živel z njima.
Lojze pa je boleče pogrešal mamo. Ostajal je nezaželen in odrinjen, odveč vsem. Vse življenje so ga spremljala čustva odvečnosti, nikjer ni imel pravega doma.
Preberite še:
Ajda je dvakrat prebolela raka. “Rak me ne definira, iz te izkušnje pa lahko nekaj naredim”
Zagret za molitev
Že majhnemu Lojzetu je bil pogovor z Bogom zelo všeč. Trileten je naprej molil rožni venec. Ohranjeno je poročilo, da so ga dali k svetemu obhajilu eno leto prej, ker si je tega tako močno želel.
Bil je zelo bister in rad je hodil v šolo. Čeprav je bila na kmetih navada, da ima paša prednost, je poskrbel, da je gnal na pašo pred šolo. Včasih pa je kar pobegnil k pouku. Ker je bil zelo nadarjen, so ga dali v šolo v Ljubljano, dobri ljudje pa so založili denar za njegovo izobraževanje.
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Urednik in pesnik
Bil je dober učenec, postajal je živahen, pogumen in samozavesten. Kot drugošolec (star približno 12 let) je postal urednik literarne revije Izvir. Pesnil je tudi sam, v začetku veliko rodoljubnih pesmi, potem pa tudi bolj liričnih, osebnih.
Ko je postal tretješolec (14 let), se je Lojze zavedal, da je na razpotju. Hitro je napredoval intelektualno, a moral se je učiti obvladati tudi sebe, svojo naravo, usmeriti svoj značaj.
Pri tem mu je očitno pomagalo srečanje s Katoliško akcijo. Začel se mu je odpirati nov svet. Ni hotel ostati povprečnež, ampak se je odločil za boj s seboj.
Razumel je, da je za uspeh pri tem delu najbolj pomembna molitev, a tudi žrtve, manjše ali večje odpovedi sebi. Na primer prekiniti prijetno igro kart s prijatelji, ko je vedel, da mora oditi, ali se zaradi sestanka odpovedati priljubljeni igri odbojke.
Preberite še:
Skrivnostni grad, na katerem so izdelovali slavno čokolado
Kot bi ga Bog pripravljal na mučeniško smrt
Zadnji dve leti življenja je bil redno vsak dan pri maši in obhajilu. Vsaka dva tedna je hodil k spovedi. Eden od sošolcev opisuje, kako ga je ob grobu Jaroslava Kiklja, ki je bil ena od žrtev komunizma, pogledal in rekel: “Kaj misliš, ali naju čaka kaj drugega. Morda že letos.” To slutnjo je Grozde izrazil večkrat ob različnih priložnostih.
Zadnja pot domov
Leta 1942 je Lojzeta za praznike silovito vleklo domov. Kljub številnim opozorilom, da je ta pot nevarna, da so partizanske patrulje pogoste, se je odpravil proti domu, k materi. Sveti večer je preživel v Strugah na Dolenjskem, potem je prek Ambrusa šel v Stično, kjer je 1. januarja 1943 prejel zadnje obhajilo in opravil pobožnost prvega petka.
Iz Stične je šel nato z vlakom do Trebnjega, od tam pa prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Tam so voz obstopili partizani. Odpeljali so ga, zasliševali, slekli in tepli. Lojzeta so nato grozovito mučili, kakor je bilo razvidno iz poškodb.
Preberite še:
Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?
Truplo brez znakov trohnobe
Dvaindvajsetega februarja so otroci med skalami našli njegovo nezakopano truplo, ko so iskali zvončke v dolini v gozdu blizu mirenskega gradu, ob potoku Verjašica. Truplo so našli popolnoma ohranjeno, brez znakov trohnobe, čeprav je ležalo sedem tednov in so bile temperature že dalj časa krepko nad ničlo. Na njem so bili dobro vidni znaki hudega mučenja. Pokopali so ga v Šentrupertu 25. februarja 1943.
Če so imeli za koga drugega vsaj kakšen politični vzrok, pri Grozdetu niso mogli najti prav nič drugega kot zvestobo Bogu. Lojze se ni ukvarjal s politiko. Tudi sošolci drugih nazorov so ta umor obsojali.
Preberite še:
Svet potrebuje ženske, ki so lepe zato, ker so svete
Viri:
– Anton Strle in Taras Kermavner, Slovenski mučenec Lojze Grozde
– Anton Strle in Tine Pleško, Osmošolec iz Vodal
– Pričevanje Minke Gerdin
