Krst superzvezdnika reggae glasbe in obraza rastafarijanskega gibanja v Etiopski pravoslavni cerkvi je resnična zgodba – ob tem pa doslej v veliki večini zamolčana. Njegove uradne biografije priznavajo, da se je zgodil, vendar ponujajo zelo malo podrobnosti.
Dokumentarni film Marley iz leta 2012 tega dogodka sploh ne omenja. Če torej na to zgodbo ne bi naleteli na spletu, zanjo verjetno ne bi nikoli slišali.
Bob Marley se je rodil 6. februarja 1945 v vasi Nine Mile v župniji sv. Ane na Jamajki. Njegov oče Norval Marley je bil belec angleškega rodu, ki je umrl, ko je bilo Marleyju 10 let. Njegova mati Cedella Booker je bila temnopolta ženska afrojamajškega porekla.
V svoji knjigi Bob Marley, moj sin je Marleyjeva mati zapisala: preden je spočela Boba, se je “okužila z vero” v binkoštni cerkvi Shiloh Apostolic Church v Kingstonu, kjer je prepevala na koru.
Vpliv krščanstva
Na Marleyja je med odraščanjem vplivalo krščansko okolje, predvsem s pesmijo. Roger Steffens v knjigi Chanting Down Babylon navaja Cedello, ki pravi, da je Marley doma “vedno prepeval z mano, hvalnice, sodobno glasbo, karkoli”.
Marley je leta 1963 začel snemati glasbo s skupino The Teenagers, ki se je pozneje preimenovala v The Wailers. Večina njegove zgodnje glasbe – vključno z One Love (zgodnjo različico ene njegovih znanih pesmi) – odraža potopitev v Sveto pismo, ki se je nadaljevala skozi vse njegovo življenje in delo.
Dean MacNeil je v knjigi The Bible and Bob Marley navedel kar 137 različnih svetopisemskih referenc, večinoma iz Knjige psalmov in Knjige pregovorov, v času njegovega ustvarjanja pri založbi Island Records.
MacNeil piše:
Svetopisemske reference in podobe prežemajo Marleyjevo glasbo, od Judge Not, njegove prve objavljene pesmi pri 17 letih (ki temelji na odlomkih iz Evangelija po Mateju (7,1) in Luku (6,37)), do Redemption Song, zadnje skladbe na njegovem zadnjem albumu, preden je v starosti 36 let umrl zaradi raka (“Kako dolgo bodo morili naše preroke, mi pa bomo stali ob strani in gledali? / Nekateri pravijo, da je to le del tega, mi moramo izpolniti knjigo,” prim. Mt 23,37 / Lk 13,34). Dejal je celo, da ime njegove skupine izhaja iz “joka in stoka”, ki ga najdemo v Svetem pismu, pri čemer se je verjetno skliceval na Jeremijo (9,9), žalostinko nad babilonskim osvajanjem Judovih mest. Vsak dan je bral iz prevoda Svetega pisma kralja Jakoba.
Rastafarijanstvo
Čeprav njegovo zanimanje za Sveto pismo ni nikoli usahnilo, se je Marley konec leta 1966 počasi, a zanesljivo začel poglabljati v rastafarijanski pogled na “Jah”, Sveto pismo in zgodovino. Rastafarijanstvo – v pop kulturi skrčeno na konopljo in drede – je zavračalo zatiranje in kolonializem (“Babilon”) ter sprejemalo afriško dediščino in zgodovino (“Sion”).
Jedro rastafarijanske vere je bilo prepričanje, da Haile Selassie (ali “Ras Tafari”), cesar Etiopije, uteleša Boga in drugi Jezusov prihod.
Februarja 1966 se je Marley poročil z Rito Anderson, kristjanko, ki se je v rastafarijanstvo spreobrnila aprila tistega leta, ko je Selassie obiskal Jamajko. Marley ji je sčasoma sledil in se pridružil Dvanajstim Izraelovim rodovom, ki so, kot ugotavlja Dean MacNeil, znana kot “najbolj ‘krščanska’ in na Svetem pismu utemeljena ločina rastafarijancev”.
Junija 1968 je posnel svojo prvo pesem pod vplivom rastafarijanstva, Selassie Is the Chapel, leta 1970 pa še drugo, Jah Is Mighty.
Desetletje glasbene slave, ki je sledilo Marleyju rastafarijancu, je dobro znano. Toda leta 1980 – tri leta po prvi diagnozi raka in le nekaj mesecev pred smrtjo – se je Marley lotil še ene, bolj skrite revolucije. Timothy White je v biografiji Catch a Fire zapisal, da se je Marley po potovanjih v Miami in Mehiko vrnil v center za rakave bolnike Sloan-Kettering v New Yorku.
Med obiskom New Yorka, 4. novembra 1980, je prejel zakrament svetega krsta. “Rita je Boba krstila v Etiopski pravoslavni cerkvi. […] Z imenom Berhane Selassie [“Luč Trojice”] je postal krščanski rasta.”
V biografiji Stephena Davisa iz leta 1988 izvemo še nekaj podrobnosti: natančen kraj krsta je bil hotel Wellington v središču Manhattna. Boba je krstil nadškof Abuna Yesehaq – voditelj Etiopske pravoslavne cerkve, ki je skrbel za občestvo Jamajčanov. Pri obredu so bili navzoči tudi “objokana Rita” in njuni otroci.
Krščanski pogreb
Marleyjev pogreb je bil povsem krščanski obred – še ena potrditev njegovega slovesa od rastafarijanstva (ki na splošno sploh ne pozna pogrebnih obredov) in sprejetja v Pravoslavno cerkev. Britanski časnik The Guardian ponuja obširen povzetek celotnega dogodka, ki je dostopen tudi v videoposnetkih na spletu.
Razen občasnega poklona rastafarijanstvu je bil pogreb priljubljenega glasbenika globoko zakoreninjen v krščanski pesmi, Božji besedi in molitvi – vse na način, ki je bil spoštljiv do velikih tem Marleyjevega življenja in dela.
Ali je bilo Marleyjevo spreobrnjenje pristno? White namiguje, da je bila zamisel Ritina in da je Marley v srcu ostal rastafarijanec. Davis priznava, da sta Marleyja morda privlačili starodavna avtoriteta in skrivnostnost Etiopske cerkve. Vendar se tudi sprašuje, ali je krst izhajal iz Marleyjevega strahu pred smrtjo ali želje, da bi ugajal materi, ki ga je “že leta poskušala pripeljati nazaj v krščanstvo”.
Toda pričevanja očividcev, ki so bili Marleyju in njegovemu spreobrnjenju najbližje, so dovolj zgovorna. V knjigi So Much Things to Say: The Oral History of Bob Marley nadškof Abuna Yesehaq, človek, ki je Marleyja krstil, premišljuje:
Bob je bil resnično dober brat, Božji otrok, ne glede na to, kako ljudje gledajo nanj. Že dolgo je imel željo, da bi se dal krstiti, vendar so bili v njegovi bližini ljudje, ki so ga nadzorovali in so bili usklajeni z drugačnim vidikom rastafarijanstva. Toda Bob je redno prihajal v cerkev. Spomnim se, kako sem nekoč, ko sem obhajal sveto mašo, pogledal Boba in po obrazu so mu tekle solze.
Ko je bil na turnejah po Los Angelesu, New Yorku in Angliji, je oznanjeval pravoslavno vero in mnogi člani v teh mestih so v cerkev prišli zaradi Boba. Številni ljudje mislijo, da se je dal krstiti, ker je vedel, da umira, vendar to ni res. To je storil, ko ni bilo več nobenega pritiska nanj, in ko je bil krščen, je objel svojo družino in je zajokal, vsi skupaj so jokali skoraj pol ure.
Yesehaq, ki razmišlja tudi o podobnosti med etiopskimi pravoslavnimi kristjani in katoličani, je v pogovoru za medije povedal, da je Marley ob krstu jokal pol ure, in dodal, da je to razumel kot solze kesanja.
Dodaja tudi, da so bili Marleyjeva žena Rita in njuni otroci kot pravoslavni kristjani krščeni leta 1973 – sedem let pred Marleyjem. (V knjigi The First Rasta Davis izpostavlja še en vidik Marleyjeve dolgoletne povezave s Pravoslavno cerkvijo: “Na Jamajki je bil dolga leta njen skrivni dobrotnik in je financiral gradnjo cerkve na Maxfieldovi aveniji.”)
Še en misijonar iz Etiopije na Jamajki, Liq Kahnat Misale, je štiri leta živel v hiši Boba Marleyja. V navedku v knjigi Visions of Zion potrjuje Yesehaqove besede: “Otroci Boba Marleyja so prihajali v cerkev in služili v diakoniji. Mislim, da je bil Bob Marley resnični pravoslavni vernik, vendar tega ni razkazoval.”
Še močnejše je pričevanje Marleyjeve žene Rite. Po njenih besedah teh stvari za Boba ni urejala ona, temveč jih je uredil sam. V knjigi No Woman, No Cry piše:
4. novembra 1980 zjutraj si je zaželel krsta. Vse odkar je Njegovo veličanstvo Haile Selassie poslal Abbo na Jamajko, sem mu govorila, naj se da krstiti, saj sem vse najine otroke (ne le svojih) dala krstiti v Etiopski pravoslavni cerkvi. Ko me je tisto jutro prosil, naj pokličem Abbo, je jokal. Vsi smo jokali.
Judy Mowatt, Ritina prijateljica in nekdanja spremljevalna pevka skupine The Wailers, je povedala, da jo je Rita poklicala, ko je Bob umiral. Povedala je, kako “je imel tako neznosne bolečine, da je iztegnil roko in rekel: ‘Jezus, vzemi me'”.
Marley, ki bi 6. februarja letos dopolnil 78 let, svojega spreobrnjenja ni nikoli razglašal, vendar se je zgodilo. In če upoštevamo vsa ta poročila, se zdi jasno, da ni bilo le pristno, ampak tudi globoko.
Ob vsem tem se poraja vprašanje: Zakaj nihče noče govoriti o tem? Zakaj je bil ta osupljiv preobrat v življenju ene največjih glasbenih legend tako dosledno omalovaževan ali spregledan?
Morda so ga imeli za lažnega – za eno od tistih zgodb o spreobrnjenju na smrtni postelji, ki jih kristjani tako radi pripovedujejo. Bolj verjetno pa je, da ni nikoli prišla v javnost, ker je bila tako očitno resnična. Mnogi prijatelji in oboževalci so v njej videli sramoten dodatek, ki bi omadeževal njegovo zapuščino.
Marleyjevo spreobrnjenje ni bilo zavračanje njegovega življenja. Bilo je potrditev tistega, kar je bilo v njem najgloblje: njegove krščanske dediščine ter strastnega iskanja resnice in pravice. Ni umrl kot krščanski rasta, ampak kot rasta, ki se je spreobrnil v kristjana.
Čas je, da po vsem svetu delimo dobro novico o spreobrnjenju Boba Marleyja in slišimo njegove pesmi takšne, kakršne so v resnici bile: semena Besede, ki so njegovo srce – in naša srca – pripravljala na evangelij.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
