Dr. Stephen Iacoboni je bil rojen v katoliški družini in v otroštvu je bil veren. A odraščal je v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so številni mladi v ZDA začeli zavračati tradicionalne vrednote in postali anarhisti.
V času študija medicine je Iacoboni postal vnet ateist, ki je zagovarjal tezo, da ima samo znanost prav in da vera nima kaj iskati pri razumnem človeku.
Znanstveni dokazi so zanj pomenili, da Boga ni
Temu je botrovalo tudi odkritje strukture dvojne vijačnice DNA, ki se je zgodilo ravno v letih njegovega študija in je bilo zanj dodaten dokaz. “Če vse dogajanje v človeškem telesu nadzira DNA in je v njej vse zapisano, potem res ni ‘potrebe’ po neki višji sili (Bogu), ki bi vse skupaj urejala.”
Iacoboni je verjel, da “so kristjani hinavci in da njihova vera temelji na pravljici, ki naj bi se zgodila dolgo dolgo nazaj. Zdaj pa nam je celo znanost dokazala, da Bog ne obstaja”.
Kako težko je umiranje za človeka, ki ne veruje v Boga
Poln znanja, pa tudi samega sebe, je po diplomi Stephen Iacoboni verjel, da lahko znanost premaga vse, tudi raka. Zato se je usmeril v zdravljenje rakavih bolnikov. Kaj hitro je moral odkriti, da znanost še zdaleč nima odgovorov na vsa vprašanja in da je rak pogosto diagnoza, kjer znanost ostane nemočna.
Hkrati s tem težkim razočaranjem je Iacoboni spoznal še drug izziv. Njegovi na smrt bolni pacienti od njega niso želeli le, da jih poskusi ozdraviti, pač pa so želeli tudi, da jim stoji ob strani, ko se morajo soočiti s tem, da bodo kmalu umrli.
“Ker sem bil ateist, sem še dodatno trpel, ko sem videl, kako strašansko mučno je sprejeti umiranje za moje neverne paciente. Na smrtni postelji so preživljali velikansko trpljenje. Pri tem pa jim tudi sam nisem bil v nobeno pomoč.”
Spreobrnil se je ob smrtni postelji svojega pacienta
Ko je začel delati v manjšem kraju, je spoznal možaka po imenu Pavel, ki ga je zdravil za levkemijo. Vse mesece zdravljenja in počasnega spoznanja, da zdravljenje ne bo moglo ozdraviti njegove bolezni, je Pavel preživel v neverjetnem miru.
“Kot da bi ga obdajala nekakšna posebna milost in milina,” pripoveduje Iacoboni, ki je vedel, da je Pavel katoličan.
Z njim je preživel tudi Pavlove zadnje ure življenja, ko je bedel ob njegovi bolniški postelji. “Prvič v vsej svoji karieri sem doživel nekaj takega. Zame je bilo popolnoma neverjetno, kako spokojno je videti smrt človeka, ki je duhovno miren in v duši spokojen.”
V zadnjih trenutkih pred Pavlovo smrtjo je zdravnik v bolnišnični sobi preprosto začutil še nekaj, česar ne zna popolnoma opisati. Zdi pa se mu, da je začutil prisotnost Pavlove duše, ki se je poslovila od njegovega telesa. Vse skupaj ga je pretreslo v dno srca in nikoli več ni bil isti kot prej. Po tej izkušnji ni nikoli več podvomil v to, da obstaja Bog, ki je nad vsem.
Od takrat naprej se je dr. Iacoboni poleg svojega dela kot onkolog posvetil tudi raziskovanju človekovega smisla in verovanja. Po zgodbah svojih vernih pacientov je napisal knjigo Neumrljiva duša, poleg tega pa je izdal tudi knjigo Telos, v kateri na podlagi velikega števila primerov iz naravoslovja in živalskega sveta dokazuje, kakšen smisel in red vladata v naravi ter da to ne more biti naključje.
Stvarstvo je polno smisla, namena in organizacije. “Če želimo živeti polno in človeka vredno življenje, potem moramo stopiti v stik z našim Stvarnikom in priznati, da v življenju obstaja višji smisel.”
