Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 29. maja |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Mamina radost, ko v otroku raste tudi osebna vera

first communion

wideonet | Shutterstock

Lucija Čakš - objavljeno 12/02/23

Lepota otroške vere

Začelo se je na duhovnih vajah, v majhni skupini parov, ki so imeli večinoma dojenčke ali hčerke. Duhovnik je potreboval ministranta in najin sin se je javil, da bi rad poskusil.

Imel je pet let in prek oltarja so mu segle samo oči – ravno toliko, da je videl, kaj se na njem dogaja. V pomoč seveda ni bil, je pa zelo navdušeno zvonil pri povzdigovanju.

Leto pozneje so bile spet duhovne vaje, spet je ministriral. Ker je naslednji mesec vstopil v šolo, sva ga z možem spodbujala, da bi s to plemenito službo nadaljeval tudi med šolskim letom. A ni želel.

Minilo je še eno leto. Spet duhovne vaje. Spet je ministriral. Naslednji mesec, ob vstopu v drugi razred, se je končno opogumil za ministriranje tudi v domači župniji.

Z možem sva bila tega vesela predvsem, ker fantu zdaj končno ne bo več dolgčas med mašo. Imel bo kaj početi, moral bo slediti dogajanju, da bo vedel, kdaj je na vrsti, da prinese vrčke, pozvoni ali odnese kelih. Nič več zviranja v klopi in vzdihovanja, kako je maša dolgočasna.

In tako je tudi bilo. Na sedežu poleg duhovnika je sedel vzravnano, kot ni v klopi nikdar. Pa tudi nikdar dotlej ni tako pozorno poslušal. Svojo odgovornost je jemal strašno resno. Ko sva midva vse to opazovala iz klopi, sva bila zanj malo na trnih, malo sva se muzala ob njegovih kiksih, malo pa sva bila tudi ponosna, ko se je v predolgi haljici spotikal po prezbiteriju.

Enega učinka pa nisva predvidela. Niti pomislila nisva, da bi se lahko male duše bližina oltarja tako globoko dotaknila.

Sčasoma sem opazila, da se naš osemletnik vedno pokriža, preden sede k jedi, pa čeprav je le sadna malica ali sladoled. Ko smo prejeli žalostno novico, da je ljuba sorodnica zbolela za rakom, se je v tišini odmaknil v kot in sklenil roke – mama, ki vidi vse, je verjetno edina opazila, da moli.

Na izletih, sprehodih, popotovanjih se pokriža, ko gremo mimo kapelice ali znamenja … Naj poudarim, da ga ničesar od tega nisva učila midva z možem ali ga spodbujala k temu. Sploh križanje ob znamenjih in kapelah ni bilo nikdar v navadi ne v moji ne v njegovi družini.

Ta njegova tiha, a vztrajno naraščajoča pobožnost me je na trenutke zabavala, na trenutke ganila. Včasih tudi malo strašila. Je normalno, da je deček pri osmih tako pobožen?

Predvsem pa mi je bila uganka, od kod mu to. Ja, saj smo verna družina. Nedeljniki. Molimo skupaj pred kosilom in pred spanjem. Pogovarjamo se o Bogu, o svetnikih … a prej bi od otrok pričakovala, da se bodo počasi začeli upirati družinskim pobožnostim, kot pa da si bodo dodajali še svoje!

Potem pa sem preteklo nedeljo gledala ob oltarju. S kakšno skrbjo je stregel. S kakšno zaverovanostjo gledal v hostijo ob povzdigovanju. In tudi kako ponosen je po koncu maše prišel razdelit nalepke za liturgični zvezek.

Končno se mi je posvetilo. Seveda! Nemogoče je, da bi bil vsako nedeljo tako blizu skrivnostim na oltarju, pa se ga to ne bi vsaj malo dotaknilo. Mar nisem nekaj prav podobnega pred tremi desetletji opazovala tudi pri svojem bratu, ko je postal ministrant?

Starši res ne moremo predvideti, kako in kje se bo Bog dotaknil src naših otrok. Naša naloga je predvsem, da jim omogočimo, da se srečajo z Bogom na svojem terenu.

Zato ne bom rekla, da vpišite svojega otroka k ministrantom. Lahko ga vpišete v župnijski otroški pevski zbor, lahko gre na duhovne vaje, oratorij, k skavtom, Frančiškovi mladini ali pa k pritrkovalcem.

Sami najbolje poznate tako otroka kot okolje, v katerem živite. A zdi se mi zares pomembno, da jim omogočimo priložnost, da poglabljajo svojo vero tudi zunaj okrilja družine. Da si širijo obzorja. In gradijo odnos z Bogom tudi sami, na svoj način, neodvisno od staršev. Da ta vera čim prej ne bo le naučena, “podedovana”, ampak tudi njihova. Osebna.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
otroci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.