Pred kratkim sem začela prostovoljno delati kot katehistinja v okviru katehez Dobrega pastirja in moja izkušnja je neverjetna. Majhni otroci so se sposobni približati Bogu na neposreden in zaupen način in od njih se ogromno naučim.
Morda se sprašujete, kaj je kateheza Dobrega pastirja (KDP)? Moji malčki jo obiskujejo zadnje leto dni in za našo družino je bila to čudovita izkušnja. KDP je posebej namenjena otrokom kot prostor in čas za molitev. Z uporabo pristopa montessori, ki temelji na fizičnih in praktičnih materialih, KDP vodi otroka k spoznavanju in ljubezni do Boga na razvojno primeren način v pripravljenem okolju, imenovanem “atrij”.
Z vami želim podeliti trenutek v atriju, ki mi je resnično razkril, kako Bog tam deluje.
Pred nekaj tedni je med našim srečanjem KDP k meni pristopila triletna deklica in me prosila, naj zanjo prižgem svečo na molitveni mizi. Prižiganje sveče pri molitveni mizi je znak, da otrok želi preživeti nekaj časa v molitvi. Moja vloga odraslega pri tem je, da sedim poleg otrok in se jim pridružim pri molitvi.
Včasih otroci z nami molijo na glas, včasih zapojejo duhovno pesem, včasih pa molijo v tišini. Tiho sedim ob njih in sem priča tem čudovitim trenutkom srečanja in povezanosti njihovih duš z Bogom.
Majhen deček ju bo poganjal
V tistem času je na ameriški celini v svoji najhujši obliki pustošil tropski vihar Ian. Malčica mi je dejala: “Moram moliti za ljudi na Floridi. Tam divja res hud orkan.”
Nato je za nekaj minut pokleknila in tiho molila, njene ustnice so se premikale brez zvoka. Bila sem malce osupla. Čeprav sem spremljala vesti o orkanu in imam celo družino in prijatelje, ki živijo na Floridi, mi do tistega trenutka ni prišlo na misel, da bi molila za ljudi, ki jih je orkan prizadel.
Toda resnično, “majhen deček ju bo poganjal” (Izaija 11,6). Ko je ta deklica molila, sem po njenem zgledu molila tudi jaz.
Ne morem pojasniti, kakšen občutek čudenja se pojavi v človeku, ko si priča majhnemu otroku, globoko zatopljenem v molitev. Zdi se, da imajo preprost, prirojen občutek povezanosti z Bogom, ki so ga mnogi odrasli žal izgubili. Med nami sem dejansko občutila Božjo navzočnost.
Vsak trenutek v atriju seveda ni tako čaroben. V našem atriju imamo nekaj silno razigranih malčkov in veliko časa porabimo za to, da jim pomagamo najti smiselno delo, s katerim umirijo svoje misli in telesa.
Toda tudi ti energični malčki imajo trenutke, ko nas vodijo v molitvi in pobožnosti. In vsakokrat je to neverjetno ganljivo. V atriju me majhni otroci učijo, kako naj molim bolj preprosto in iskreno. In hvaležna sem, da sem lahko del tega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
