Ko živimo v neki skupnosti, občestvu, vsak po svoje prispeva, da versko življenje – dogodki in obredi potekajo tako, kot narekujejo pravila in tradicija. Veliko je opravil, ki jih verniki prepustimo duhovniku. Smiselno in naravno pa je, da vsi prispevamo svoj delež.
Sodelovanje pri maši
Že odkar imava z možem otroke, si želim, da bi pri maši nekaj počeli. Doma jih je enostavno zaposliti: lahko mi pomagajo pri kuhanju, čiščenju ali pa možu pri kakšnih drugih opravilih. Vedno sem otroke občudovala, kako hitro se učijo, vsa nova spoznanja pospravijo v svoje male glavice. Vse je tako preprosto, če so z mano in sodelujejo.
Pri maši pa se moramo starši znajti. Biti čisto tiho in sodelovati z odgovarjanjem in petjem je za otroka več kot samo izziv. Starši iznajdemo precej zelo ustvarjalnih tehnik, s katerimi majhne otroke med mašo spodbujamo, da bi bilo njihovo obnašanje sprejemljivo.
Otroška resnica
Otroci pa so po svoji naravi zelo ustvarjalna in iznajdljiva bitja ter so v marsičem bližje resnici, kot mislimo odrasli. Iz tega izhaja, da njihov nemir pri mašah nekaj sporoča – da je resnica ta, da pri maši, tako kot povsod drugod, nekaj delaš. Ker jim mi razlagamo, naj nič ne delajo med mašo, so daleč od svoje resnice. Vemo namreč tudi, da morajo otroci biti v stalnem pogonu. To zanje tudi pomeni, da so v vsaki dejavnosti stoodstotno aktivni, udeleženi, prisotni.
Tudi pri maši želijo biti. Ko jih opazujem in spoznavam, tudi mene opominjajo, da upoštevam njihovo resnico, da sem pri stvareh – pri maši – stoodstotno vključena, udeležena, prisotna. Opominjajo me, da je nujno sodelovati, biti vključen, dajati …, ne samo pasivno spremljati okolice, opazovati, sprejemati. Pač pa biti člen, del nečesa, ustvarjati, povezovati … Zdi se mi, da smo bolj živi in bliže svoji človeški uresničenosti, če se upoštevamo oziroma če živimo to otroško resnico.
Otroci lahko sodelujejo kot ministranti
V tem smislu vedno znova pri maši z veseljem opazujem male in velike ministrante, ki počnejo prav to – prispevajo svoj delež, so aktivno vključeni, ustvarjajo, povezujejo se v skupnost.
Ko fantje postanejo ministranti oziroma strežniki, so najbližji pomočniki duhovnika. Zaupana jim je velika in pomembna naloga. Naučijo se veliko o liturgiji, naučijo se spoštovati red, običaje, protokole, se družijo in, kar je najpomembnejše: počutijo se koristne, sprejete, so dejavni, uresničeni v resnici. So pomemben člen v cerkvenem občestvu, to pa je po mojem mnenju nujno potrebno počutje posameznika, v današnjih časih še posebej za fante iz mestnega okolja, kjer njihova moška narava ne more priti do polnega izraza. Tudi v tem smislu je ministrantska služba toliko bolj pomemben prispevek v tej smeri.
Spomini na ministriranje
Takole se spominja ministrantskih časov nekdanji ministrant:
Od začetka se spomnim predvsem silne, živčne treme – toliko vsega gre lahko narobe: prevrneš vrčke, prideš prepozno, poklekneš z zaostankom, si stopiš na obleko na stopnicah … Potem pa postaneš starejši in vse postane bolj lahko in samoumevno. Predvsem pa si ne predstavljaš več, da bi bil pri maši, ne da bi ministriral. In začneš bolje razumeti tudi ozadje vsega, kar se pri maši dogaja. Sprva sem evharistično molitev sam pri sebi poimenoval ‘ceremonije’ (kot višek dolgčasa med mašo), a sčasoma so mi tudi te besede postale bližje. Videl sem, da je zares lepo biti ministrant – takrat si resnično bližje bogoslužju, ne le fizično, pač pa tudi v doživljanju in duhovno.”
Danes omenjeno otroško resnico pri mašah živi zelo aktivno moj petletni sin, prej pa kar nekaj let najine tri deklice. Pogosta vprašanja in izjave: Koliko je še do konca? A samo še pet minut? in pestro dogajanje pod cerkveno klopjo ter žvenketanje kovancev me ne vznemirjajo preveč. Vem, da so pomemben del ustvarjenega, ki bo nekoč dejavno in povezovalno. Tako si tudi želim, da bi čez kakšnih 15 let takole, kot je navedeno zgoraj, pisal moj sin.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
