V soboto, 4. februarja, na dan ozaveščanja o rakastih boleznih, bo v narodnem Marijinem svetišču na Brezjah za bolnike z rakom in njihove svojce daroval mašo ljubljanski nadškof in metropolit mons. Stanislav Zore. V baziliki bodo bolniki lahko prejeli tudi poseben blagoslov z relikvijami sv. Leopolda Mandića, ki je priprošnjik bolnikov z rakom.
Pobuda je odgovor Cerkve na povečano pojavnost rakavih obolenj v Sloveniji. Med pobudniki je tudi žena Tomaža Kunstlja, nekdanjega slovenskega veleposlanika v Rimu, Tea Kunstelj, ki se je tudi sama soočila s to resno boleznijo. Z njo smo se pogovarjali, kako je do pobude, v kateri vidi konkreten odgovor Cerkve na Slovenskem za lajšanje trpljenja onkološki bolnikov in svojcev, prišlo in kaj z njo želijo doseči.
Kako je prišlo do pobude za molitveno srečanje za onkološke bolnike in njihove svojce, ki bo v soboto, 4. februarja, na Brezjah?
Zadnjih sedem let sem živela v Rimu in v sklopu delovanja med soprogami diplomatov sem tako rekoč naključno pol leta pred odhodom domov obiskala cerkev Marije tolažnice blizu rimskega foruma. V tej cerkvi je eden od stranskih oltarjev posvečen sv. Leopoldu Mandiću.
Ta cerkev in sv. Leopold Mandić sta se me posebej dotaknila tudi zato, ker je bil ta svetnik leta 2020 s strani Vatikana razglašen za zavetnika onkoloških bolnikov, po drugi strani pa je zaradi raka umrla moja mami. Po tem obisku sem še večkrat obiskala to cerkev s prijatelji, ki so obiskovali Rim.
Med zadnjim obiskom te cerkve, pred vrnitvijo v Slovenijo, sem sama pri sebi razmišljala, da ne poznam nikogar, ki se v tem trenutku bori s to zahrbtno boleznijo, za katerega bi prižgala svečko in prosila za tolažbo ter ozdravljenje. Sploh se nisem zavedala, da se je bolezen že močno razvijala v meni, bolečin, ki sem jih v tistem času že imela, pa še zdaleč nisem pripisovala raku.
Maše za rakave bolnike in njihove svojce, ki so že takrat bile vsak petek v tej cerkvi, se nisem udeležila, saj sem menila, da gre predvsem za intimno bogoslužje bolnikov in njihovih bližnjih, ne pa za naključne obiskovalce rimskih cerkva.
Takoj po prihodu v domovino so preiskave pokazale, da so bile večmesečne bolečine posledice raka trebušne slinavke. Prijatelji, s katerimi smo še od študentskih skupin naprej povezani že več desetletij, so samoiniciativno začeli oblikovati molitveno skupino, tako da smo že pred koncem lanskega avgusta začeli z rednimi tedenskimi molitvami rožnega venca prek spletne aplikacije Zoom.
Ko se je mož zaradi obveznosti v začetku lanskega novembra vrnil za nekaj dni v večno mesto, sem ga prosila, naj se udeleži maše z blagoslovom z relikvijami sv. Leopolda Mandića. Ko mi je poslal fotografijo blagoslova bolnikov in njihovih svojcev z relikvijami, me je močno nagovorilo. Ta podoba ni izginila iz mojih misli.
Čez nekaj dni, ko smo smo bili pri koncu s skupno Zoom molitvijo še s kratkimi “oznanili”, sem spontano, še vedno pod vtisom fotografije blagoslova v rimski cerkvi, predlagala, da bi češčenje sv. Leopolda Mandića lahko prenesli tudi v slovensko Cerkev.
Še zlasti, ker sem se v času preiskav in kemoterapije začela zavedati, da je rak izjemno razširjen in da je že marsikdo v naši molitveni skupini bil sam oz. v svoji družini soočen s to boleznijo.
Ker sem sama čutila moč molitve in povezanosti z vsemi, ki so molili zame in za našo družino, se mi je zdelo prav, da bi se ta neusahljiv vir duhovne podpore odprl v slovenski prostor za vse onkološke bolnike in njihove svojce ter prijatelje.
Pri tem želim še posebej poudariti potrebo po tolažbi in podpori družinskih članov, ki so poleg samega bolnika zelo obremenjeni, velikokrat tudi čustveno izpraznjeni in prestrašeni zaradi poteka bolezni in zdravljenja.
Kdo vse sodeluje?
Pri redni molitvi sodelujejo moji prijatelji in znanci, sorodniki in sovaščani ter kar nekaj duhovnikov, s katerimi sem se oz. sva se z možem srečevala že vse od študentskih časov naprej.
Hvaležna sem vsem, ki molijo z mano in zame ter za našo družino, saj me dobesedno držijo pokonci, kot bi me nosili na oblaku, in mi z molitvijo ter prijateljsko bližino pomagajo, da se soočam z vsem, kar prinaša tako huda diagnoza.
Globoko sem bila ganjena tako zaradi števila posameznikov, ki so se vključili v molitev, kot tudi zaradi vztrajnosti, saj molitev teče že pet mesecev vsak četrtek. Nimam besed, s katerimi bi izrazila svojo hvaležnost.
Takoj, ko je bila ideja o redni mesečni pobožnosti nekoliko bolj oblikovana, smo z njo seznanili ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta, ki je podprl predlog in z veseljem sprejel povabilo, da bo vodil slovesno somaševanje na Brezjah v soboto, 4. februarja, letos, ko obhajamo tudi svetovni dan boja proti raku, s katerim bomo začeli redne pobožnosti.
Smiselno se nam je zdelo začeti na dan, ki je tudi sicer namenjen ozaveščanju o boju proti raku. Posebej se moram zahvaliti frančiškanom z Brezij in predstojniku narodnega svetišča p. dr. Robertu Bahčiču, saj so od prvega trenutka podprli našo pobudo, prav tako pa imajo na Brezjah tudi že relikvije sv. Leopolda Mandića.
Kaj želite s pobudo doseči?
Namen pobude je, da se tudi v Sloveniji pridružimo čaščenju svetnika, ki je bil na pristojnem vatikanskem dikasteriju razglašen za zavetnika onkoloških bolnikov in njihovih svojcev, in da s tem dobimo dodatno pomoč, milost in tolažbo.
Ob začetku zdravljenja so me zdravniki nagovorili s spodbudo, da moram v proces zdravljenja vložiti veliko pozitivne energije in zaupanja, da je mogoče bolezen premagati. Zavedam se, tudi zaradi osebne izkušnje, da je za bolnike in njihove svojce duhovna moč molitve in blagoslova neprecenljive vrednosti, ki si jo lahko vzajemno podarjamo.
Iz tega razloga je nastala pobuda za redno mesečno srečanje z rožnim vencem, sveto mašo in blagoslovom z relikvijami sv. Leopolda Mandića za vse onkološke bolnike, njihove svojce in prijatelje.
Zakaj ravno sv. Leopold Mandić?
Sveti pater Leopold Mandić, sicer znan kot neutruden in sočuten spovednik, je bil na svetovni dan bolnikov 11. februarja 2020 proglašen za priprošnjika bolnikov z rakom, maja leta 2021 pa so se v cerkvi Marije tolažnice v Rimu začele redne pobožnosti za onkološke bolnike. Vse življenje je bil bolehen, a je kljub temu dočakal za tedanje čase lepo starost 76 let.
Marca leta 1942 so mu odkrili raka na požiralniku in že 30. julija istega leta je Bog zvestega služabnika poklical k sebi. Pri tem se moram zahvaliti p. dr. Vinku Škafarju, ki je verjetno najboljši poznavalec sv. Leopolda Mandića v Sloveniji in nam je pomagal s številnimi gradivi o njegovem življenju, svetništvu in njegovi poti do zavetnika bolnikov z rakom.
Kdaj bo začetek pobožnosti in kaj načrtujete v prihodnosti?
Začetek pobožnosti bo v soboto, 4. februarja, ob 16. uri na Brezjah. Čas bo pokazal, ali se iz tega lahko razvijejo take pobožnosti v vseh slovenskih škofijah. Za zdaj bomo imeli tovrstna srečanja praviloma vsak drugi petek v mesecu pri večerni maši v Narodnem svetišču Marije pomagaj na Brezjah.
Treba je prisluhniti ljudem in glede na število onkoloških bolnikov v Sloveniji verjamem, da je pobuda za pobožnost k sv. Leopoldu Mandiću korak v pravo smer.
Pogovor je v celoti objavljen na spletni strani druzina.si.
