Med delom na volišču sem doživela ekumensko izkušnjo

Nekaj dni pred volitvami v novembru so me prosili, če bi lahko sodelovala v volilni komisiji na enem izmed volišč. Pritrdila sem in odšla na sestanek volilnega odbora. Tam sem videla, da si bom delo delila še z dvema gospodoma, ki ju nisem poznala, in iskreno sem si o njiju že po nekaj uvodnih besedah ustvarila mnenje.

Preberite še:Preprosta obleka, sramežljiv nasmeh in nedolžnost – si “stereotipna katoličanka”?

Nisem se ravno najbolj veselila, saj sem pričakovala, da bomo v nedeljo šest ur sedeli v tišini, saj na prvi pogled nimamo čisto nič skupnega. Oba sta bila kakih deset, petnajst let starejša od mene, slišalo se je, da nimata (samo) slovenskih korenin.

Tako smo v nedeljo na volišču za mizo skupaj sedeli Slovenka, Bosanec in Srb. Vem, da se začne kot povprečen slovenski vic, vendar ne gre za šalo.

Kmalu po začetku se je izkazalo, da so bila moja stereotipna pričakovanja povsem neupravičena. Z gospodoma smo se začeli pogovarjati in na moje začudenje je šest ur minilo, kot bi mignil.

Preberite še:5 drž za dober odnos z drugače verujočimi

Prvi, čigar družina izvira iz Bosne, je povedal, da je musliman, da je poročen in da ima otroke. Razlagal je o svojem odnosu z ženo, o tem, kako vzgajata svoja otroka, katere vrednote bi jima rad posredoval. Ko smo se pogovarjali o teh vrednotah, sem ugotovila, da si deliva tako rekoč vse.

Spregovoril je tudi o tem, kako živijo muslimani v različnih državah po svetu, o njihovih različnih navadah in načinu življenja. Dotaknili smo se stereotipov, ki krožijo o muslimanih. Predvsem o tem, kako drugi pripadnike njihove veroizpovedi hitro označijo za nasilneže, celo teroriste.

Preberite še:Ali muslimani in kristjani častimo istega Boga?

Hitro smo se strinjali, da ljudje vse prevečkrat “predalčkamo” in mečemo ljudi v isti koš. Najlažje je reči, da so čisto vsi muslimani teroristi. In da so vsi katoliški duhovniki, od prvega do zadnjega, pedofili ali pa grabežljivci, ki ubogi množici jemljejo denar, nekateri celo oboje hkrati!

Gospod je povedal tudi, kako se je počutil, ko so ga v osnovni šoli vsi označevali za “čefurja”. Tudi to je eden pogostih “predalčkov” v naši družbi. Povedal je, da je seveda tako kot veliko drugih fantov tudi sam večkrat kaj ušpičil, vendar je bil vedno pripravljen pomagati in se postaviti na stran šibkejših.

Preberite še:Sv. Frančišek in sultan: srečanje miru med kristjani in muslimani

Drugi gospod je v Slovenijo iz Srbije prišel pred petnajstimi leti. Takratne razmere so bile tam zelo slabe, zato je želel urediti svoje življenje in se odločil, da bo boljše razmere iskal drugje. Prišel je v Slovenijo z namenom, da bi si tu poiskal delo.

Prijavil se je na zavod za zaposlovanje, kjer pa je čakal več mesecev, saj dolgo ni dobil priložnosti za delo. To ga je žalostilo, saj je delaven po naravi, nič mu ni težko. Končno je začel dobivati zaposlitve, kaj vse je počel, ne vem. Omenil je, da je delal v domu starejših občanov, kjer se je zaposlil kot družabnik, oseba, ki jim dela družbo, se z njimi pogovarja …

Preberite še:Ko se na en dan v letu poveže več kot 180 držav sveta

Kot je dejal, mu je to delo prineslo zelo dober vpogled v življenje starejših in bolnih. Zaradi te izkušnje jih sedaj še toliko bolj spoštuje. Povedal je tudi, da je zaradi prezaposlenosti osebja večkrat pomagal pri hranjenju in negi starejših, čeprav mu tega ne bi bilo treba početi.

Sedaj ima tudi on ženo in otroke ter svoje podjetje. Razlagal je, kako živijo, kako radi se imajo in kako jih z ženo vzgajata. Zelo lepo ga je bilo poslušati.

Preberite še:“Pri skupnem življenju izhajava iz podobnosti med najinima cerkvama”

Po vseh pogovorih smo ugotovili, da “predalčkanje” in stereotipi izvirajo iz strahu pred nepoznanim in iz neznanja in nerazumevanja drugače mislečih ali drugače živečih. V večini primerov ne prinesejo nič dobrega.

Vsi smo se strinjali, da smo naveličani slovenske razdvojenosti, ki se pokaže pri vsaki politično ali družbeno obarvani temi. Razen če gre za dobrodelnost (tu nas moram pohvaliti!) ali šport (če nam gre dobro).

Preberite še:V zakulisju dobrodelne akcije, ki je združila Slovenijo. “Bilo je tako noro doživetje, da smo vsi jokali”

Za nastanek tega bloga sem se odločila, ker grem kot novinarka pri Aleteii sama vedno rada nekoliko “čez rob” iskat tiste, ki morda na prvi vtis ne sodijo v “predalček primernih kandidatov za katoliški portal”.

Izkušnja pogovora s tema gospodoma mi je še dodatno potrdila, kako pomembno je, če kdaj pogledam na drugo stran, spoznam drugega v vsej njegovi globini, saj sem prepričana, da lahko v vsakem človeku najdem dobro in lepo.

Preberite še:“Slovenci ste zelo občutljivi na kritiko, a neizmerno cenite vsak najmanjši poskus, ko nekdo govori vaš jezik”

Gospoda, hvala vama, da sem lahko znova spoznala in se opomnila, kako lepo je, če daš človeku priložnost, da ti razkrije del sebe in ti pomaga odkriti, da je kljub različnosti tvoj sočlovek.

Koliko spoštovanja, sprejemanja in prijaznosti je bilo med nami! Ko bi to le lahko razširili še na ves narod! Sama vam obljubim, da se bom trudila! Se mi pridružite?

Preberite še:Pogovor s Petrom Opeko: “Sojeni bomo le po ljubezni, ki smo jo podarili drugim”

Preberite še:Deček s težko diagnozo, ki vse “razoroži” s svojim širokim nasmehom

Preberite še:Da bi premagala depresijo, je v enem letu preizkusila 365 novih stvari