Mirjam Rojec je magistrica psihologije, žena in mamica dvema fantkoma. Po končanem študiju psihologije je v njej zrasla želja po terapevtskem delu in delu v zdravstvu. Opravila je pripravništvo in strokovni izpit ter se zaposlila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.
Opravila je izobraževanja s področja medicinske hipnoze in vedenjsko-kognitivne psihoterapije. V terapevtskem delu je odkrila svoje poslanstvo. Po rojstvu sina je bila razpeta med zahtevno delo in družino. Čutila je, da drsi v izgorelost, zato se je odločila za samostojno pot.
Ustvarila je spletno stran in Instagram profil pomirjam.se, kjer brezplačno deli uporabne vsebine za raziskovanje sebe in samopomoč na področju duševnega zdravja. Svoje poslanstvo vidi v podpori posameznikom, ki se soočajo s tesnobo, paničnimi napadi, fobijami, strahovi in depresijo. Poleg tega se zadnje čase posveča tudi podpori mamicam v obporodnem obdobju.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Meni najljubša jutra so tista, ko v polsnu v hodniku zaslišim stopicljanje malih nožic, ki spretno splezajo na zakonsko posteljo in si izborijo svoj prostor pod odejo, nato pa se zasliši še nežen glas, ki pravi: “Zdaj pa smo prava družinica.”
Takrat me prevzame občutek miru, topline in izpolnjenosti, ki traja, vse dokler male nožice ne prebudijo še manjših nožic in se začne vsesplošno prekopicavanje po postelji. Odkar sem ubrala samostojno poklicno psihološko pot, se večina dni začne tako. Prej, ko sem delala na Onkološkem inštitutu, v zame oddaljeni Ljubljani, pa sem o takih jutrih lahko le sanjala.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Redka so jutra, ko v ogledalu najprej zagledam sebe. Zato so moje prve besede običajno namenjene odsevu mojega najmlajšega sina, ki se iz mojega naročja vsak dan znova čudi svoji podobi v ogledalu.
Kadar pa se urejam za odhod na delo, me večkrat spreleti misel: “Zdaj sem pa res odrasla. Zdaj sem ženska!”
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ličenje in urejanje mi še iz časov solopetja in koncertiranja z zbori oziroma vokalno zasedbo Ingenium Ensemble predstavlja pomemben ritual priprave na dogodek, za katerega se urejam.
Zame je urejanje ritual čustvene in miselne priprave na izziv, ki je pred menoj. Urejenost pa je odraz spoštovanja do situacije oz. ljudi, s katerimi prihajam v stik.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Trenutno duhovnost iščem v drobnih trenutkih – v varnem zavetju moževega objema, iskrivem otroškem smehu, odmevu otroških pesmic, prebiranju pravljic, v iztegnjenih malih ročicah, ki želijo v naročje, v hvaležnosti, ki odseva v klientovih očeh, v toplini sončnih žarkov, ki me božajo po licih …
To so trenutki, ki v meni vzbudijo globoko hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar sem, in za vse, kar mi je dano.
5. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo je zame pot nenehnega raziskovanja, odkrivanja nepoznanih plati sebe, brušenja togih prepričanj in rahljanja nerealnih pričakovanj … Predvsem pa je materinstvo pot spoznavanja novih razsežnosti pomena besede “Ljubezen”.
6. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Kot psihologinja se pri svojem delu srečujem s težkimi zgodbami ljudi, ki so v stiski. Mislim, da je povsem človeško, da se me zgodbe dotaknejo. Da jih nekaj časa nosim s seboj in o njih premišljujem.
Ko sem delala na Onkološkem inštitutu, sem imela veliko oporo v krasnem timu sodelavk, s katerimi sem lahko kadarkoli podelila težke vsebine dela z onkološkimi bolniki. Odkar sem ubrala samostojno pot, pa je na meni odgovornost, da si ob težjih primerih poiščem supervizijo in svoja bremena odložim v varnem zaupnem strokovnem okolju ter tako poskrbim za svoje duševno zdravje.
7.Zdi se, da je iskanje strokovne pomoči vedno manjši tabu. Pa vendar, zakaj nam je tako težko prositi za pomoč?
Pri iskanju pomoči nas običajno ovirajo zmotna prepričanja, ki se nanašajo na strokovno pomoč in obremenjujoča prepričanja, vezana na našo ranljivost, šibkost, nemoč. Nemalokrat oviro predstavljajo naši strahovi pred predsodki in zavrnitvijo s strani bližnje ali širše okolice.
A kot pravite, o pomenu duševnega zdravja in iskanja strokovne pomoči se govori vse več. Tudi sama opažam, da se vse več posameznikov v stiski odloča za strokovno podporo.
8. V svojih objavah veliko pišete o tesnobi. Zakaj jo tako pogosto občutimo in kaj so prvi koraki, ki jih lahko naredimo, da se soočimo z njo?
Dejavnikov je običajno več in lahko jih razdelimo v tri skupine.
Prvi so predispozicijski dejavniki, ki povzročijo večjo dovzetnost za razvoj težav. Gre za dejavnike, ki so prisotni mnogo pred razvojem tesnobe (npr. osebna in družinska zgodovina psihiatričnih motenj, genetika, temperament, zgodnje izkušnje ipd.). Ti dejavniki lahko povečajo verjetnost nastanka težav, sami po sebi pa še niso dovolj, da bi se težave dejansko tudi razvile.
Druga skupina dejavnikov so sprožilci, ki so običajno prisotni tik pred nastankom težav. Tu gre lahko za večji enkratni stresni dogodek ali pa niz več manjših dogodkov (npr. dolgoletno čezmerno delo v službi, selitev, menjava službe, ločitev, rojstvo otroka, COVID-19 ipd.).
Tretja skupina so vzdrževalni dejavniki, ki težave vzdržujejo. To so npr. premlevanje nekoristnih negativnih misli, izogibanje situacijam, ki v nas sprožajo tesnobo, izogibanje socialnim stikom, uporaba pomirjeval, prisotnost varovalne osebe ipd.
Po principih vedenjsko-kognitivnega pristopa, ki je v svetu prva terapija izbora za obvladovanje tesnobe, pri svojem delu pa mu sledim tudi sama, sta za učinkovito dolgoročno soočanje s tesnobo ključni dve komponenti – prvo je znanje o funkciji, nastanku in vzdrževanju tesnobe, drugi del pa predstavljajo veščine za obvladovanje obremenjujočih misli, intenzivnih telesnih občutkov in burnih čustvenih odzivov.
Nekaj strategij za soočanje s tesnobo in drugimi izzivi s področja duševnega zdravja vsakodnevno brezplačno delim tudi na svojem Instagram profilu z namenom, da si pri spoprijemanju z blažjimi stiskami lahko pomagajo tudi tisti, ki strokovne pomoči v osnovi ne potrebujejo.
9. Vem, da je to zelo kompleksno vprašanje, a vseeno. Kako najti in ohranjati svoj notranji mir?
Pot do notranjega miru je za vsakega izmed nas drugačna. Dragoceno pa je, če nam na tej poti kdo nastavi ogledalo, nas opozori na morebitne ovire. Kadar pa ne zmoremo več, del poti prehodi z nami, dokler si ne opomoremo – torej dokler se ne opremimo z znanjem in veščinami do te mere, da zmoremo pot nadaljevati sami.
Sama pot do notranjega miru vse bolj vidim v usklajenosti našega načina življenja z glavnimi področji vrednot, kot so delo oz. izobraževanje, sprostitvene dejavnosti, medsebojni odnosi ter zdravje, duhovnost oz. osebnostna rast nasploh. Iskanje ravnotežja med temi ključnimi področji pa je proces, ki traja vse življenje.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Sama sem tančice ženskosti začela odstirati šele ob svojem možu. Šele ob njegovi brezpogojni ljubezni in popolnem sprejemanju sem začela uživati v ženski intuiciji, v razprostrani paleti čustev, v moči in krhkosti, v vrlinah in šibkosti.
Šele ob njem se čutim dovolj varno, da izgubljam potrebo po svojih strogih pravilih, po visokih pričakovanjih in zahtevah do sebe. In šele ob njem se v svoje življenje učim vnašati spontanost. Druga plat ženskosti, ki mi je še posebno dragocena, pa je prepletena z materinstvom, ki ga poleg dela z ljudmi v stiski čutim kot svoje poslanstvo.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
