V sodobnem svetu najdemo številne oblike duhovnosti, saj je človek v svojem bistvu duhovno bitje. Duhovnost prihaja od znotraj in je neke vrste notranja moč, ki poganja različne razsežnosti človeka.
Duhovna rast je opredeljena kot razvoj, ki celostno zajema človekovo notranjost in ima hkrati posledice na razvoj vseh področij življenja, tako poklicnega, vzgojnega, osebnega, družbenega itn.
Preberite še:
Jezusova strastna ljubezen – revolucija za žensko srce
Kdaj oseba duhovno raste?
Duhovno neka oseba raste, ko uspe v svoje celotno delovanje vključiti vrednote, kot so strpnost, sočutje, nenavezanost na materialne dobrine, darežljivost, odpuščanje, zaupnost in vse druge, ki se jih je naučila skozi obdobja svojega življenja.
Ko govorimo o celotnem delovanju, so mišljena prav vsa človekova dejanja, tudi najbolj vsakdanja in običajna, kot so odnosi z družinskimi člani ali sobivanje s sodelavci v službi.
Duhovnost je oblika preseganja lastnega ega in priznanje dejstva, da je za vodenje naše volje potrebno več moči kot te, ki jo lahko črpamo iz svojega ega.
Duhovna rast izboljšuje naš odnos s svetom, ki nas obdaja. V Slovarju duhovnosti piše, da “nobeno človeško bitje ne more živeti brez duha, še posebej ko ga vodijo globoka prepričanja. Duhovnost je namreč najgloblji del človeka.”
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?
Odprtost k presežnemu
Duhovna izkušnja je človeku prirojena. Za človeka predstavlja pot izpopolnjevanja, na kateri človek postaja vse bolj človeški in to v vseh svojih razsežnostih.
V sodobnem svetu se veliko govori o kakovosti življenja, tako da se podjetja, vladne, vzgojne in druge ustanove merijo po kazalcih kakovosti in na njihovi podlagi sprejemajo svoje razvojne strategije.
Presežnostni element človeškega bitja ni daleč od teh smernic, saj se med ideali posameznikov, ki stavijo na duhovnost, najde ideja, da duhovnost izboljša kakovost življenja, saj nam pomaga svet gledati z drugačnih zornih kotov in nam daje novo upanje za življenje.
Biti duhoven pomeni tudi upati, da bo imela življenjska izgradnja v nekem trenutku pozitiven učinek v človekovem osebnem življenju. Ko pa govorimo o razvoju, ne moremo govoriti o hipnosti, saj razvoj zahteva čas, stanovitnost, vztrajnost, trud, žrtev, predanost in globoko prepričanje, da seme, ki smo ga posejali, potrebuje svoj čas, da vzklije.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Kako otrokom pomagati, da bodo preživeli kulturo všečkanja
Preberite še:
Zakaj v podjetjih radi uporabljajo načela ignacijanskega vodenja?
Preberite še:
Katera od jutranjih rutin pa vam najbolj odgovarja?
