V Božjem okolju, reviji o duhovnosti sredi življenja, so nanizali nekaj nasvetov, ki nam lahko pomagajo, da bomo kljub težkim časom ostali mirni in z optimizmom zrli v prihodnost.
1Ne obupajmo nad seboj
Naučimo se ljubiti sebe takšne, kot nas vidi Bog. Ne delajmo si skrbi zaradi svojih padcev, ne vznemirjajmo se ob lastnem trpljenju ali navidezni mlačnosti. “Pogled na lastno nezmožnost in ničevost nam mora biti velik razlog za mir,” zagotavlja oče Libermann. Prav zato nam Bog ni poslal Sina Jezusa, da bi nas sodil, ampak da bi nas odrešil in nam dal življenje. Bog očiščuje naša srca in nas tako usposablja še za veliko večja dejanja, prežeta z ljubeznijo, kajti njegov Duh, ki nas osvobaja, lahko končno deluje v nas.
2Prosimo za milost zaupanja
Pomanjkanje miru izvira iz pomanjkanja zaupanja v Boga. Pogoj za mir je “dobra volja” oziroma “čisto srce” – trdna in stalna pripravljenost človeka, ki je odločen ljubiti Boga bolj kot vse in zaupati vanj tudi v najmanjših stvareh. “Tega se ne smemo bati, ker bi mu s tem naredili veliko krivico, njemu, ki je nadvse dober, ljubeč ter poln nežnosti in usmiljenja do nas,” nas opogumlja oče Libermann.
3Skrbimo za reveže
Sveti Tomaž Akvinski je zapisal, da le dobrodelnost zagotavlja popoln mir, da gre za “izkušnjo, ki si je želja po minljivih stvareh ni prisvojila. Ko človek nekaj dobi, si zaželi nečesa novega.” Kako ohranjati mir v današnjem času, v katerem je v revščino prisiljenih vedno več ljudi? “Če iščeš mir, pojdi naproti revnim,” je priporočil Janez Pavel II. v prepričanju, da izjemna revščina človeških množic v današnjem času ustvarja nevarne razmere.
4Odpuščajmo tistim, ki so nas razžalili
Vsi trpimo zaradi sporov, konfliktov in raznih stisk, ki včasih vodijo celo v bolj ali manj hude razdore … Včasih nas to tako globoko prizadene, da začnemo v skritih kotičkih srca gojiti dolgotrajne zamere in vztrajamo v zagrenjenosti. Mržnja in sovraštvo sta močan strup. Odpuščanje je edini učinkoviti protistrup, s katerim znova najdemo pot spokojnosti. Odpuščanje je pogosto junaško dejanje in sad dolgotrajnega prizadevanja.
5Ne dovolimo strahovom, da bi nas podjarmili
Živeti v miru pomeni ustaviti gibalo domišljije, ki z veliko hitrostjo vleče za seboj vagone naših skrbi. V Svetem pismu je tristo petinšestdesetkrat zapisano sporočilo: “Ne bojte se!” “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Kako ohranjamo notranji mir? Svojo preteklost predajmo Bogu (odpuščanje) in svojo prihodnost njegovi Previdnosti (izročanje). In živimo … le za današnji dan. “Jutrišnji dan bo skrbel sam zase.”
6Brezpogojno se izročajmo Bogu
Težave, stiske in preizkušnje so neizogibne. Resničnost se vedno ne prilagaja našim “pobožnim” željam. Zaupanje v Boga nam pomaga ponižno sprejemati dogodke, da smo jim kos ter v njih vidimo pot svetosti in miru. Sveti Frančišek Saleški pravi, da ni pomembno “imeti mir v srcu, ampak delati zanj”.
To je pot, ki jo je treba prehoditi vsak dan – ko se ne predajamo malodušju, ko začenjamo z majhnimi koraki in v njih vztrajamo ter ko vztrajamo v molitvi, s katero se nenehno izročamo Jezusovemu pogledu. “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu” (Flp 4,6-7).
Vir: Famille Chretienne. Prevedla Irena Modrijan.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 2020/2.
