Beata Potocka je na Poljskem poznana kot velika zagovornica rejništva in posvojitev, še posebej ko gre za otroke s posebnimi potrebami. Je pedagoginja, rejnica in posvojiteljica sedmih deklic, od tega jih ima kar šest posebne potrebe. Vodi Koalicijo za rejništvo in predseduje Fundaciji za rejništvo – Ania. Poleg tega je avtorica knjige Rešimo svet (Ratujmy świat) in soavtorica knjige Zgodbe (Opowieści). Za svoje udejstvovanje je bila že večkrat nagrajena.
Ali biti mama samohranilka rejniškim ali posvojenim otrokom zahteva pogum?
Mislim da samohranilstvo zahteva pogum, toda zahteva ga tudi običajno materinstvo.
Je pri tem dejstvo o posebnih potrebah pomembno?
Zagotovo. Vzgoja otrok s posebnimi potrebami predstavlja večji izziv kot vzgajanje zdravih otrok. Še posebej, če je otrok nesamostojen. Odtenki invalidnosti so namreč zelo različni. Pri tem lahko govorim le o svojih izkušnjah – zame je bilo prav gotovo zelo pomembno, da sem si stkala mrežo podpore. Če nimamo druge osebe, na katero se lahko zanesemo, moramo preprosto izkoristiti pomoč drugih.
Česa ste se najbolj bali?
Mislim, da kritičnih situacij. Ko sta se moja in moževa pot razšli, nisem bila več tako »sveža« mama. Svoje hčerke dobro poznam, z vidika zdravstvenega stanja smo bili takrat v drugačni situaciji. Ena izmed hčera je bila kot deklica pogosto v bolnišnicah. Odločitev za posvojitev zadnje hčerke pa sem že sprejela sama.
Ali dejstvo, da ste ostali sami z otroki s posebnimi potrebami, zahteva dodatne napore?
Težko rečem, ker pravzaprav ne vem, kako je biti mama zdravih otrok. Nisem imela nobene primerjave ali pričakovanj. Mislim pa, da je to zelo podobno običajnemu materinstvu, le da je pri meni razpon večji: več strahu in dela, obiskov pri zdravnikih, pa tudi več ljubezni, sreče in veselja. Pred kratkim smo imeli prvo obhajilo treh hčera in tako so mi trenutno bližje pozitivni vidiki.
Kako bi opisali vaše hčerke?
Čudovite so! Tri, o katerih si dovolim govoriti na najbolj svoboden način, ker menim, da to nikakor ne bo vplivalo na njihovo družbeno delovanje, so odvisne od drugih. Dve deklici imata Downov sindrom, ena pa fetalni alkoholni sindrom (FAS). O njih vedno govorim – in tako funkcionirajo tudi v naši družini – kot o deklicah. Stare so 11 in 12 let, počasi se bližajo obdobju dozorevanja.
Bo zato težje?
Da. Ko imam namreč v vozičku dveletnega otroka z Downovim sindromom ali drugo okvaro, je to preprosto otrok v vozičku. Ko pa se 12-letna deklica, ki sicer lahko hodi, a ni zmožna prehoditi večjih razdalj, pelje v invalidskem vozičku, to vzbudi več zanimanja.
12-letniki se običajno že osamosvajajo, pomembna je njihova skupina vrstnikov. Moja hčerka ni sposobna sama zapustiti hiše. Vendar ne želim, da bi bila v simbiotskem razmerju z mano. Rada bi, da izkusi tudi svet brez mene. To bo mogoče, ko bo imela osebno asistentko in prav to je tisto, kar želimo trenutno urediti. Rada bi, da bi živela na način, ki je za številne ljudi naraven. Mi se moramo za to bolj potruditi.
Koliko so stare preostale hčere?
Najstarejša ima 22 let, nato 20, 15, 14, 12 in dve, ki sta stari 11 let. Pred dvema tednoma se je najstarejša hčerka odselila od doma.
Je torej pred vami nova izkušnja sindroma praznega gnezda?
Morda malce, a ne v tem dobesednem pomenu. Moj dom ni prazen, je pa ostal prazen prostor, ki ga je prej zasedala moja najstarejša hči. Sva v tesnem odnosu, še vedno živi blizu, vendar ne več z mano. Soočiti se moram z njeno odraslostjo. Priznam, da je to izziv in preizkušnja.
Kaj je po vaših izkušnjah pri rejništvu najpomembnejše?
Morda se to sliši banalno, a po zaslugi svojih hčera – mislim, da je pri tem vlogo igrala tudi njihova invalidnost – sem spoznala veliko dobrih in dostojnih ljudi. Izkusila sem dobro in dobre odnose in to zelo cenim.
Moji otroci so me naučili tudi ponižnosti in tudi to je zame močna izkušnja. Ni vse tako, kot si želimo in načrtujemo. Kadarkoli govorimo o tako pomembnih stvareh, zlahka pristanemo pri klišejih, toda zagotovo so me hčerke naučile ponižnosti do življenja.
Poleg tega pa še ene zelo pomembne stvari – kako zelo preprosto se je odločiti, kaj je pomembno in kaj ne. Moje hčerke to zelo hitro potrdijo. Nimamo časa za nepomembne stvari in nepomembne odnose.
Na katera vprašanja si moramo odgovoriti, če želimo postati rejniška družina ali posvojiti otroka s posebnimi potrebami?
Zelo dobro se morate zavedati, zakaj želite to storiti. Poleg tega morate biti pripravljeni narediti veliko spremembo v življenju – se celo odpovedati dotedanjemu življenju in se podati na novo popotovanje in avanturo. V mojem primeru je to največje in najpomembnejše potovanje v mojem življenju.
Vsekakor se je dobro izogniti odločitvam na hitro in pod vplivom čustev. Seveda so čustva potrebna, toda gre za to, da moramo svojo željo prepoznati na globlji ravni, kot je le prvo čustvo. Vsekakor je dobro, da smo do sebe iskreni in se vprašamo, kaj lahko otroku ponudimo, zakaj mu želimo to dati in tudi kaj bomo dobili. Zagotovo ima vsak svoja vprašanja, vendar sta dobro poznavanje in visoka stopnja ozaveščenosti zelo pomembna.
Ali obstaja kakšen odgovor na vprašanje “Zakaj želimo to storiti?”, ki pomeni, da je bolje, da tega ne naredimo?
Ne vem, ker so tudi odgovori lahko različni. Včasih je to lahko zelo običajen odgovor, brez kakšnih velikih besed … Tako je bilo v primeru moje zadnje hčerke Joanne, ki se nam je pridružila v času pandemije. Preprosto je potrebovala dom in jaz sem ga imela – in to je bilo to. Včasih je lahko to povsem običajna, naravna odločitev.
Poznam veliko družin, ki so sprejele otroke s posebnimi potrebami. Sreča na njihovih obrazih, ko govorijo o njih, je nekaj izjemnega … V njihovih očeh je videti prepričanje, da je to, kar počnejo, prav. To spremlja velika ljubezen – in to je nasvet, o katerem je vredno govoriti.
Kako blizu ste uresničitvi svojih sanj o ustanovitvi centra za podporo družinam, ki so sprejele otroke s posebnimi potrebami?
Žal ne tako blizu, kot bi si želela, čeprav se ideja razvija. Imela sem zelo specifično vizijo tega mesta, vendar je prišla pandemija in nato vojna.
Eden izmed projektov v našem mestu, pri katerem sodelujem, pomaga otrokom s posebnimi potrebami. Rejniške družine podpiram tudi prek fundacije, ki jo vodim. Od lanskega leta imam čast biti v upravnem odboru in predsedstvu Koalicije za rejništvo, ki pa seveda ni namenjena izključno otrokom s posebnimi potrebami. Pravzaprav bi lahko rekli, da vse kar počnem, služi temu cilju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
