Američanka Jordan Karch in njen mož sta se pred nekaj leti skupaj s sinčkom Elliottom preselila v večjo hišo. Ko sta hodila po praznih sobah, sta se oba strinjala, da bi jih rada “naselila”, saj sta si želela še več otrok.
Kmalu sta se odločila, da bi rada postala rejnika in začela proces izobraževanja in pripravljanja na novo vlogo. Že po nekaj tednih je Jordan prejela klic, da neka novorojenčica Zoey v kratkem potrebuje dom.
Zoey se je rodila z motnjo v razvoju obraznih potez, t. i. kraniofacialno motnjo. Gospa, ki je klicala, se je spomnila, da se je Jordan rodila s podobno motnjo, zato se je odločila, da pokliče prav njo.
Jordan je povedala, da sta bila z možem sredi procesa izobraževanja, tudi inšpekcije pred sprejemom otroka v rejniško družino še niso opravili, zato sta bila še toliko bolj presenečena, ko sta dobila ponudbo, da bi sprejela Zoey v svoj dom. “Pol noči sva prebedela in pripravljala vse potrebno, da bi se lahko naslednji dan srečala s svojo hčerko.”
Družina se je odločila, da Zoey ne bo ostala le v rejništvu, ampak bodo začeli postopek posvojitve. Čeprav je ta proces trajal dolgo časa, je imela Jordan Zoey ves čas za svojo hčerko, še preden sta se sploh srečali.
“V trenutku, ko so začeli opisovati Zoey, sem vedela, da bo moja hči. Komaj sem jim odgovorila, da jo bomo vzeli, ker sem tako jokala. Takoj sem jo želela videti in vzeti k sebi. Bila sem tako raztresena, da sem skoraj pozabila poklicati svojega moža in mu sporočiti, da imava hčer!”
Ob obletnici posvojitve je Jordan zapisala, kako zelo srečna je, da je Zoey njena hči. Hvaležna je za možnost rejništva in posvojitve, saj je na ta način lahko postala Zoeyjina mama.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Rejništvo je čudovito, vendar ni vedno preprosto
Jordan je za portal Love what matters povedala, da je včasih zelo težko biti v vlogi rejnice, saj mora pozabiti na svoja čustva in upoštevati to, kar je najbolje za otroka in njegovo biološko družino. Kot pravi, se tako pri Zoey vedno trudijo, da ve vse o svoji biološki družini.
“Slovo, ki je pri rejništvu pogosto, je za vse nas zelo težko, vendar sta prav Elliott in Zoey prva, ki spodbujata, naj znova sprejmemo še kakšnega otroka. Skupaj s svojima otrokoma vedno molimo za starše naših rejencev, da razumeta, da je dobro, če se starši lahko spet združijo s svojim otrokom, tudi če to pomeni, da bosta onadva izgubila bratca ali sestrico.”
Da bi se bila sposobna posloviti, Jordan poudarja, da je pomembno, da se zaveda, zakaj se je odločila za rejništvo in kaj so njeni cilji.
“Cilj rejništva je združenje otroka in starša, razen če je odsotnost starša za otroka bolj varna. Vsak dan, ko imam v svojem domu rejniškega otroka, se spominjam njegove ali njene matere in razmišljam, kako bi ji lahko pomagala, da bi dobila svojega otroka, tudi če zame to pomeni veliko bolečino, ko se moram posloviti. To je najtežji del, a tudi zelo lep.”
Kljub težavam in bolečinam je Jordan zelo ponosna, da je rejniška mati in posvojiteljica. Ljubezen, ki jo prejme od svojih otrok, četudi je njihova skupna pot različno dolga, jo motivira in navdihuje.
“To, da sem mama, me motivira, da postanem boljša oseba. Svet želim narediti lepši in otroci me motivirajo, da pomagam drugim. Veliko moram dati, vendar me vedno znova spominjajo, kako vredno je vse to!”
Jordan pravi, da je zanjo biti biološka mati in posvojiteljica enako. Poudarja, da je ljubezen do otroka enaka, ne glede na to, ali je tvoj ali ne. “Ljubezen je odločitev in ko se odločiš, da boš ljubil otroka, kot da je tvoj, je zelo enostavno, da ga vzljubiš do konca.”
