Čeprav so zdravniki ob njenem prezgodnjem rojstvu trdili, da verjetno ne bo nikoli hodila, govorila, brala ali pisala, se je s trdno voljo prebila skozi vse letnike srednje šole in kolidža ter za to dobila tudi posebno nagrado.
“Mama je od mene kljub diagnozam veliko pričakovala”
“Ko sem bila stara komaj teden dni in je mama izvedela za moje diagnoze (nekatere so prišle šele pozneje), je prebrala zgodbo o dekletu, ki je kljub Downovemu sindromu zaključilo kolidž in preplavalo Rokavski preliv.”
“Ta zgodba jo je vzpodbudila in ji dala pogum, da me je vzgajala tako, da je od mene veliko pričakovala in ni na noben način želela omejevati moje prihodnosti,” pripoveduje Jessica.
Njena odločnost je že v rani mladosti doživela veliko preizkušenj. Kot otrok in najstnica je prestala dve možganski operaciji.
Poleg tega so ji skozi številne zapletene postopke v hrbtenico vstavili štiri palice in kar 28 vijakov, da so ji omogočili gibanje. Kljub velikim bolečinam ter opori za hrbtenico, ki ji je omejevala gibanje, se je pri šestih letih naučila hoditi.
Šolski in športni dosežki
V šoli je bila zelo uspešna, pri tem pa so ji pomagali razumevajoči učitelji ter posebni pomočniki oziroma spremljevalci. Udeležila se je nekaterih športnih tekmovanj ter leta 2015 na posebnih olimpijskih igrah dobila zlato in bronasto medaljo za hojo.
Dve leti zatem je dobila mesto na Skagit Valley College šoli, ki je posebej zasnovan za študente s posebnimi potrebami z motnjami v razvoju. Tam je prav zacvetela ter si našla prijatelje, ki so ji bili podobni.
Ponosna mama Joy pravi: “To, da je lahko hodila na kolidž ter tudi diplomirala, so bile njene sanje – ki so se tudi uresničile.”
Jessica je pravi govoreči in hodeči čudež
Za njen neverjetni dosežek je bila s strani kolidža nominirana za nagrado Transforming Lives Award. “Nominirali smo jo, ker je Jessica pravi hodeči in govoreči čudež,” je nad njo navdušena predsednica združenja, ki predlaga kandidate za nagrado.
“Res je pravi navdih za vse. Ponuja luč upanja za vse druge študente, ki si želijo na kolidž, pa se bojijo, da ne bodo zmogli.”
Zdaj Jessica vodi delavnice za druge študente s posebnimi potrebami, na katerih priča in dokazuje, da se vse da, če se hoče. Pri tem jih spodbuja, naj izkoristijo vse številne oblike pomoči ter tehnologije, ki jim lahko olajšajo pot do cilja.
Jessicina mama sicer trdi, da se njena hči morda niti ne zaveda teže tega, kar je dosegla. Pravi pa, da je Jessica izredno samozavestna mlada ženska in da se zaveda tega, kakšno moč ima pri spodbujanju drugih k preseganju svojih omejitev.
“Ona je čudež, blagoslov in ne bi želela, da bi bila drugačna, kot je. Dobro si opravil, Bog in hvala!” je neizmerno ponosna na Jessico.
