Iwona Blecharczyk je diplomirana anglistka, že deset let pa dela kot voznica tovornjaka. Je ena redkih žensk, ki vozijo tovornjake z največjo dovoljeno maso 63 ton.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Ameriško podjetje Mattel, ki se ukvarja s proizvodnjo priljubljenih barbik, ji je podelilo prestižno nagrado in naziv ambasadorke, ki ruši stereotipe in mladim ženskam pomaga verjeti vase.
Njene video zgodbe Trucking Girl na družbenih omrežjih spremlja na milijone oboževalcev po vsem svetu. V svoji knjigi Trucking Girl priznava, da je to delo drugače ovrednotilo njeno življenje in poskrbelo, da je na novo postavila svoje prioritete.
Želeli ste postati učiteljica ali zobozdravnica, udeležili ste se lepotnega tekmovanja, danes pa vozite več deset ton težak tovornjak.
Svet me je zanimal od nekdaj. Starši so me naučili težkega dela, zato sem vedela, da bom morala kar najhitreje postati finančno neodvisna. Med študijem sta me zanimali kultura in geografija Združenih držav Amerike. Sanjala sem, da bi malo potovala po Ameriki. Rada sem imela tudi tovornjake in navdajalo me je veselje do vožnje. Zaradi vsega tega mi je ta poklic odlično ustrezal.
Svet s tovornjaka je videti nekoliko drugače. Kaj vam povzroča največ strahov in težav?
Ko začneš delati, je vse težko. Stati pred klančino, naložiti tovor tako, da se ne bo premikal po prikolici, pripeti varnostni pas, odpreti stranice prikolice, nastaviti vozni red na tahografu.
Sčasoma pa težava lahko postane rutina, pa tudi pretirana samozavest – do te mere, da človek začne precenjevati svoje sposobnosti.
Prav tako je težko vzdrževati svoje fizično zdravje in psihično kondicijo. Težava je lahko tudi iskanje prostega, varnega parkirnega mesta, še posebej ponoči.
Katere predispozicije so pri takem delu koristne?
Pomembno je, kako se spopadamo s stresnimi situacijami. Koristna je mirnost, razumevanje drugih in objektiven pristop. Krizne situacije so na dnevnem sporedu. Gost promet in prometni zamaški, omejitve, ki veljajo za voznike, dolg delovni dan in v primeru nesreče – ne le visoke globe, temveč celo kazenska odgovornost.
Pri tem delu je veliko skritega stresa, ki se kopiči v telesu. Posledično je sposobnost soočanja s tako “mešanico” ključnega pomena. V nasprotnem primeru se zelo hitro začnejo pojavljati zdravstvene težave.
Kaj pa ločitev od sorodnikov in prijateljev?
Mislim, da je to stvar posameznika. Poklicni voznik številne ure preživi na poti in v samoti, zato se mora naučiti biti sam s sabo. Komunikacijo na daljavo omogočajo telefonski in video klici. Tehnologija vseeno nikoli ne bo nadomestila neposrednih odnosov in srečanj z drugimi.
Ženska za volanom tovornjaka
S kakšnimi stereotipi ste se morali soočiti?
Na začetku sem imela velik problem z zaposlitvijo. Šest mesecev je minilo, preden mi je kdo dal priložnost. Potem so moji kolegi iskali razlog, zakaj vozim tovornjak. Imeli so celo nekaj teorij zarote.
Niso me obravnavali kot sebi enako. Menili so, da so me poslali na “turnejo” iz pisarne in da se bom na koncu vrnila tja ali pa da želim med poklicnimi vozniki najti moža.
Obiskujete nove države, spoznavate različne ljudi, številne kulture in tradicije. Kateri kraji so se vam še posebej vtisnili v spomin?
Obožujem Španijo. Parkirna, gostinska in cestna infrastruktura je po mojem mnenju ena najboljših v Evropi. Všeč mi je špansko podnebje in dejstvo, da se pokrajina spreminja vsakih 200 do 300 kilometrov. To je taka “mala Amerika”, tam je zabavno voziti. Španske kuhinje ne maram pretirano, me pa veseli, da je v Španiji mogoče kupiti zelo dobra vina po nizki ceni. Domov se vračam s številnimi steklenicami. (smeh)
Kaj vam je dalo delo?
Pridobila sem samozavest, zavedanje, kdo sem.
Obravnavate svoje delo kot poslanstvo?
Na neki način ja. Glede na stopnjo onesnaženosti našega okolja čutim določeno olajšanje, ker lahko potujem, hkrati pa ljudem dostavljam nujno potrebne dobrine. Pandemija je pokazala, da je poklic voznika potreben, vendar zelo nespoštovan.
Medtem ko smo bili mi v službi, so drugi ostali doma. V času poostrene skrbi za higieno so na bencinskih črpalkah zaprli tuše in stranišča. Vsake toliko vodim konference in srečanja za voznike tovornjakov. Dam jim vprašalnik in zelo pogosto izpostavijo pomanjkanje spoštovanja do njihovega poklica.
Je v tem poklicu mesto za ženske?
Seveda! Prostor za ženstvenost sem si dala, ko sem se začela dobro počutiti kot voznica. Ko sebi in drugim ni bilo potrebno ničesar več dokazovati. Na poti nosim delovno obleko. To so najudobnejša oblačila na svetu! Če se želim počutiti lepo, se naličim, če ne, vozim brez ličil. S seboj vozim obleko in visoke pete, če slučajno pride do kakšnega nepričakovanega fotografiranja. (smeh)
Pravijo, da vozniki težko uskladijo zasebno življenje z nenehnimi potovanji in časom za družino.
Sama si še nisem ustvarila družine. Razvijam podjetje in za to še ni priložnosti. Vidim pa, da so si prijateljice, ki so začele voziti pred nekaj leti, ustvarile družine in se po rojstvu otroka vrnile na delo. Pod nekoliko drugačnimi pogoji – vozijo na krajših relacijah, da bi bile bolj pogosto doma. Uspešno združujejo materinstvo s poklicnim delom.
Ste ambasadorka fundacije Trucker Life (Življenje tovornjakarja, op. u.). S čim se ukvarjate?
Začeli smo z gradnjo fitnesov na prostem za voznike tovornjakov na parkiriščih. Na teh napravah se lahko razgibajo in raztegnejo med odmori. Organiziramo tudi tečaje prve pomoči za voznike. Fundacija se je zdaj pridružila tudi iniciativi za promocijo športa med vozniki in pomoč otrokom.
Na enem izmed zelo obiskanih bencinskih servisov na Poljskem smo postavili stacionarno kolo. Prevožene kilometre, ki jih naberejo vozniki, pretvorimo v konkretno pomoč za otroke. Fundacija ne skrbi le za dobro ime voznikov, temveč se bori za boljše sanitarne pogoje na trasah ter za njihovo zdravje.
Kaj bi svetovali ljudem, ki želijo uresničiti svoje poklicne sanje, a se bojijo narediti prvi korak?
Odločne ženske si lahko zastavijo nove cilje in si jih prizadevajo doseči. Sploh ne vedo, kako močne so. Če lahko ženska v močnih bolečinah rodi otroka, kaj je proti temu vožnja tovornjaka! Tehnične vidike je potrebno pustiti ob strani, saj se tega lahko naučimo. Denar za vozniško dovoljenje sicer lahko predstavlja problem.
Lahko pa poiščemo podjetje, ki išče nove delavce in je pripravljeno plačati tečaj. Strošek lahko odplačamo tudi pozneje. Obstajajo tudi posebni programi zavoda za zaposlovanje, ki jih je vredno izkoristiti. Pomembno je, da si postavite cilj in se ne bojite iti naprej.
Imate YouTube kanal, aktivni ste na družbenih omrežjih, kjer delite dogajanje iz zakulisja voznika tovornjaka. Podjetje Mattel je izdelalo barbiko, ki jo je navdihnil vaš videz.
Ko v življenju nekaj delamo iz srca, se da marsikaj povezati. Pomembna je organizacija časa. V življenju sem dosegla stopnjo, na kateri imam včasih čas samo zase. Svoje obveznosti sem se naučila predati drugim zaposlenim.
Kakšni izzivi so pred vami?
Prednostna naloga je širjenje lastnega podjetja. Razmišljam, kako ga dobro razvijati, vzpostaviti komunikacijske kanale, da bo to, kar počnem, dobro, pristno in v motivacijo drugim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
