Valerija Trček je žena Nejcu in mama skoraj triletni Sari. Živi v Borovnici. Je novinarka pri Aleteii, sama in skupaj z najrazličnejšimi sogovorniki ustvarja zanimive zgodbe in prispevke, prevaja in s svojo energijo prispeva k prijetnemu vzdušju v ekipi.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Poleg tega jo že celo življenje spremlja glasba. Od malih nog je prepevala v zborih, šolskem bendu, vodila je otroški pevski zbor, skupaj z možem, sestro in prijatelji je pela v narodnozabavnem ansamblu. V zadnjem času jo lahko srečamo tudi na odrih. Je namreč animatorka na predstavah za otroke, v prihodnosti pa se želi predstaviti tudi v “resnejših” vlogah.
V prostem času rada posluša glasbo, kaj počne s svojim možem in bere knjige. Na teden prebere kar med pet in sedem knjig!
1. Kakšen je tvoj idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva bi bil, če bi se zbudila ob petih, ko bi cela hiša še spala, v miru vse uredila in šla na sprehod. Ko bi prišla nazaj, bi se hiša šele začela prebujati. Ker pa ponavadi prvo budilko preslišim, se idealno jutro zgodi bolj malokrat. Ko vstanem, se zelo hitro pridruži še mala Sara, ki s svojo neumorno energijo pospeši cel dan. Se pa trudim, da sem vseeno jaz prva pokonci, ker potrebujem svoj mir, da grem potem sproščena v nov dan.
2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Odvisno od jutra in tega, koliko sem naspana. Včasih si rečem: “Ojoj, dajmo malo mejkapa gor, da postanem človek,” potem pa se potrudim, da si rečem: “Mam to, danes bo super dan.” Včasih je, včasih ni.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
3. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Če se že zjutraj pripravim do tega, da se uredim, imam občutek, da bom več naredila. To mi da dodatno motivacijo, v svoji koži se bolje počutim, bolj z nasmehom sprejemam vse izzive tistega dne.
4. Kako usklajuješ materinske, zakonske in službene obveznosti? Kako ob vsem tem najdeš čas zase? Kako “polniš svoje baterije”?
Še zmeraj se učim in se trudim biti dobra mami. Ni lahko. Je pa lepo biti mama, ker ti ta sonček pokaže ogledalo, kje so tvoje rezerve, kje se moraš še izboljšati, pritisne na vse gumbe, ki jih imaš v sebi, te prisili, da postajaš boljši človek. Lepi so pa tudi vsi trenutki, ko gledaš, kaj vse dosega tvoj otrok, kako pleše, poje, se “afna”, se ti nasmehne in ti reče, da te ima rad. To je lepo in dragoceno.
Definitivno pomaga to, da mož dela popoldne, jaz dopoldne. Dopoldne večinoma naredim vse, kar moram, popoldne imam čas zase in za Saro, potem pa pridejo večeri in vikendi, ko si z možem vzameva čas zase. Ker je glasbenik, velikokrat ustvarja ob večerih, zato imam takrat čas zase. Še vedno se učim vzeti si čas zase, da pridobim energijo in sem potem boljša v vseh vlogah.
Zelo rada berem, zelo rada pojem, ponavadi me glasba umiri in me napolni. Tudi z možem kdaj skupaj zapojeva. To so zelo lepi trenutki, včasih se pridruži tudi Sara. Rada imam tudi, da z možem skupaj preživljava čas, počneva kaj aktivnega … Se pa tudi v zakonu še vedno učim biti vedno boljša žena.
5. Za današnje razmere si se poročila zelo mlada, pri 22 letih. Kako je biti soproga v mladostniških letih?
Nama je bilo logično, da se bova poročila, čeprav je on še leto in pol mlajši od mene, tako da je bilo mogoče zanj še bolj nenavadno. Ampak bila sva skupaj že pet let, želela sva živeti skupaj, zato sva se poročila. Bili so izzivi, predvsem finančni, ampak so nama vsi res lepo pomagali, bilo je naravno, da se poročiva in začneva skupno življenje.
Ni mi bilo najlažje zamenjati okolja, čeprav sem se preselila le šest kilometrov od primarnega doma. Zdelo se mi je, da sem se preselila iz vasi v mesto. 😊
6. Zelo rada prepevaš, sodelovala si tudi v narodnozabavnem ansamblu. Kako je prišlo do tega?
Z Nejcem sva začutila, da bi nama bilo fino, če bi imela svoj ansambel in ustvarjala narodnozabavno glasbo. On je poznal harmonikarja, jaz sem povabila še sestro, dobili smo še basista in ustanovili ansambel Nori val. Šli smo na nekaj festivalov, na veselice, nastope, zelo smo uživali.
Ko sva obe s sestro postali mamici, sem sama začutila, da ni dobro, da sva oba z možem v ansamblu, saj bi bila tako oba odsotna. Poti so se počasi razrahljale, imeli smo vsak svojo vizijo. Glasba pa gotovo ostaja velik del mojega življenja. Tako je že ves čas, prepevala sem v zborih, devet let sem vodila otroški pevski zborček v župniji, zdaj gremo pa novim izzivom naproti.
7. Deli z nami nekaj nepozabnih trenutkov z glasbenih odrov ali nastopov za otroke.
Zelo rada igram, vsak nastop je igra. Posebno doživetje je, ko igraš pred publiko. Interakcija v živo s publiko, gledalci je super. Otroci so v svojih odzivih zelo iskreni. Čeprav kdo reče, da je za otroke lahko igrati, se ne strinjam, ker te takoj preberejo, so zelo zahtevna publika.
Ko jih uspeš nasmejati ali vidiš, da so med tvojo igro zajeli sapo, potem veš, da je bilo dobro odigrano, in to je fantastičen občutek. Upam, da bo še veliko takih priložnosti, morda tudi v kakšni bolj “resni” vlogi, da se preizkusim tudi na drugem področju.
Kar zadeva glasbo, so bili najbolj nepozabni nastopi tisti, ki sem jih imela s šolskim bendom ali z Norim valom, ko je bila res dobra energija, ko so ljudje plesali. Bilo jih je kar nekaj, težko je izbrati enega. Tisti najbolj ljubi spomini so iz otroštva, ko sem pela v zboru in sem imela solo ob spremljavi zbora. Res je čudovit občutek, ko cela cerkev nosi tvoj glas.
Sem pa vedno raje nastopala v skupini kot sama. To, da imaš poleg glasbe ob sebi ljudi, s katerimi se dobro razumeš, kjer vlada dobra energija, se pogledaš in takoj veš, kaj bi rad, se smejiš, to je tisto dragoceno. Tudi če “zafušaš”, ni pomembno, jaz pravim: “Zafušaj dobro, pa je.” 😊
8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Predvsem se moram ob takih trenutkih malo umakniti, si zavrteti kakšno pesem in peti zraven in je bolje. Kadar je pa tako, da sem slabe volje, ker imam občutek, da nečesa ne znam ali ne morem, si vedno rečem: “Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.” To je res močna misel, ki me spremlja že kar nekaj let.
9. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
V bistvu me že delo pri Aleteii zelo napolni, ker že v dopoldanskem času gotovo preberem ali pomislim na nekaj takega, kar me napolni, kar me spomni na Božjo ljubezen. Tudi glasba je tak krasen pripomoček, ki te približa Bogu, kakšna dobra knjiga, morda knjige Tesse Afshar, Dekle z biseri, Njegova suknja, vedno večkrat pa posežem tudi po Svetem pismu.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker smo ženske tiste, ki hišo spremenimo v dom, vnašamo toplino, ker smo me tiste, ki poskrbimo za to, kakšno bo vzdušje v hiši. Seveda je to lahko tudi dvorezen meč, ker če smo me slabe volje, je posledično cela hiša slabe volje. 😊 Predvsem pa zato, ker v lahko tandemu z moškimi ustvarjamo lepe in čudovite stvari.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
