Bilo je na pepelnično sredo. Znašla sem se pred dilemo: želela sem si pepel na svojem čelu kot znamenje začetka posta in moje zaveze za teh štirideset dni pred veliko nočjo, a tega preprosto nisem mogla storiti.
Že ob misli na to, da bi se pojavila v službi z velikim črnim madežem na čelu, me je obšel mrzel pot. Kaj bi si pa sodelavci menili? Bi me o tem spraševali? Bi strmeli vame na sestankih? Bi menili, da sem preveč pobožna?
Preberite še:
Bi poslušali podkaste z versko vsebino, pa jih ne najdete?
Ne razumite me narobe: ne sramujem se svoje vere. Ne želim pa biti v središču pozornosti. Ne bi rada koga užalila ali spravila sodelavcev v neprijeten položaj, če bi na čelu nosila svojo vero.
Zato nisem šla v cerkev in nisem slišala duhovnika reči: “Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš,” medtem ko bi mi s pepelom naredil križ na čelo. Zamudila sem pomemben verski obred, ker sem bila preveč prestrašena.
Nočem živeti dveh življenj
Pogosto se ubadam z vprašanjem, koliko lahko v službi pokažem svojo vero – in če sploh.
Že od otroštva se ukvarjam s to dilemo. Odrasla sem v baptistični cerkvi, kjer sem morala biti priča (tudi sodelovala sem pri tem) obiskom od vrat do vrat. Zdelo se mi je, kot bi bila akviziterka, ki skuša sosede spreobrniti v krščanstvo, kar je nočna mora za introvertirano osebo. To me je res morilo. V srednji šoli sem verjela, da grešim, če nisem na vso moč skušala evangelizirati svojih agnostičnih prijateljev. Spomnim se, kako sem nespretno povabila prijateljico, naj gre z menoj v cerkev. Vedela sem, da si tega ni želela, ampak se je čutila dolžno iti. Te izkušnje so na meni pustile obliko evangelizacijske posttravmatske stresne motnje. Nič čudnega, da sem zadržana, ko gre za javno izražanje moje vere v službi.
Preberite še:
Vera in naši odnosi … in kako jih pravilno razumeti
Ne želim pa tudi imeti občutka, kot da živim dve življenji: življenje v službi in tisto “drugo” življenje. Želim živeti celostno.
Kakšen je torej odgovor? Kako lahko živim celostno – da ne skrivam delčka sebe, ko gre za vero in službo? In kako naj bom luč in sol? Vem, da se mnogi spopadajo s temi vprašanji, zato sem se odločila, da odgovor poiščem pri duhovnih učenjakih.
Zahtevno ravnovesje
Ne gre za spreobračanje mojih sodelavcev, ampak za občutek, da lahko svobodno izražam svoja prepričanja prek svojih dejanj in besed. Ampak to je siva cona. Večina zaposlenih in njihovih vodij bi se strinjala, da je potrebno biti pazljiv. “Nekatere stare metode oznanjevanja evangelija so pravzaprav nespametne, če ne kar neetične,” pravi Bill Peel, direktor ustanove Center for Faith & Work na teksaški univerzi in avtor dela Workplace Grace: Becoming a Spiritual Influence at Work. Učinkovit model za evangelizacijo mora spoštovati integriteto in ranljivost neverne osebe.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Ko govorimo o evangelizaciji na delovnem mestu, je pomembno pravo ravnovesje. Delodajalci morajo zaposlenim dopustiti versko svobodo, hkrati pa so jih dolžni zaščititi pred nadlegovanjem. Courtney Leyes v reviji HR Professional Magazine piše, da je dolžnost delodajalca, da poskrbi, da na delovnem mestu ni nezakonitega nadlegovanja.
John Shore pa v svojem članku piše o razlogih, zakaj je narobe, če evangeliziramo na delovnem mestu. Zapiše tudi: “Če ni del vaše delovne obveznosti evangelizacija sodelavcev, potem v resnici kradete svojemu delodajalcu, ker vaš delovni čas namenjate temu. Še več, zaradi tega delodajalca lahko spravite v različne težave, ki si jih nikakor ne želi.”
Navdušenje, ne oglaševanje
Namesto da bi vsiljevala svojo vero sodelavcem ali, na drugi strani, da bi jo na delovnem mestu popolnoma ignorirala, skušam upoštevati načelo “navdušenje, ne oglaševanje”. Pisatelj Bill Peel piše: “Najprej moramo svoje delo dobro opraviti. Delati moramo pošteno. In ljudem moramo pokazati, da nam ni vseeno.”
Preberite še:
Kaj storiti, ko imajo vaši sodelavci drugačne vrednote in prepričanja kot vi
Preberite še:
5 lastnosti odličnega sodelavca
To se mi zdi dober nasvet. V otroštvu sem morala hoditi od vrat do vrat in agitirati za vero, zdaj pa jo namesto tega izražam nevsiljivo. Svoje delo skušam opravljati dobro in se zanimam za svoje sodelavce. Okoli vratu nosim križec, ki me spominja, da sem ljubljeni Božji otrok. Na Facebooku objavim, da sem šla k maši ali pa pripnem povezavo na članek ali knjigo z versko vsebino. Napisala sem knjigo o Božjem izobilju in na njeno predstavitev sem povabila nekaj svojih sodelavcev. Bila bi res presenečena, če kdo od mojih sodelavcev ne bi vedel, da je vera zame pomembna.
Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta
Prek celega dneva skušam najti “Božje” trenutke. Ignacijanske duhovne vaje me opominjajo, naj iščem Boga v vseh stvareh. Kot na primer takrat, ko je prijateljica v službi želela z mano spiti kavo, da bi se pogovarjala o smislu življenja. Ali spet drugič, ko me je poiskala sodelavka, da bi mi zaupala o svoji depresiji in me vprašala, kako jaz v veri najdem upanje. Pa takrat, ko je prijateljica hlipala v stranišču, ker jo je pravkar zapustil fant. Upam, da mi je vsem tem sodelavcem uspelo izkazati Kristusovo ljubezen.
Sprijaznimo se – delovno okolje je lahko kruto. Ljudje so pogosto pripravljeni iti prek trupel, da bi uspeli; vrednote tistih, ki nas obkrožajo, pa so lahko drugačne od naših. Poklicani smo, da smo luč in da svetimo. Poti pa je mnogo. In kadar ne vem, kako naprej, podrgnem svoj križec in prosim, da bi mi Bog pokazal pot.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Dih jemajoče slike dojenčkov v maternici
Preberite še:
So trenutki popolnosti, ki jih včasih doživimo, predokus nebes?
Preberite še:
4 znamenja, da ste morda duhovno mrtvi
