Jan Gerl igra kar pet inštrumentov: klavirsko in diatonično harmoniko, klavir, orgle in kitaro. V domači župniji Št. Jurij pri Grosupljem vodi mladinski pevski zbor, vsako nedeljo orgla pri maši, igra v družinskem triu in je vodja ter klaviaturist skupine Proper.
Preberite še:
Luka Sešek v svežem projektu: Živim svoje sanje
Pozabili pa smo najpomembnejše: Jan je mož in oče trimesečnega sinka, v prostem času zelo rad meče in brca žogo, v službenem pa programira. “Vedno moraš iskati tisto, v čemer si dober, in to širiti na čim več področij.” Približno tako se glasi njegov credo.
Ko sem bil najbolj zaseden, sem bil najbolj produktiven. Starši so to precej hitro dojeli. Od nekdaj sem sodeloval pri vseh mogočih krožkih. Vrsto let sem treniral košarko, se v glasbeni šoli učil dveh inštrumentov. Srečo imam, da mi ni bilo treba veliko delati za šolo, a sem bil še vedno odličnjak.
Preberite še:
Helena Fojkar Zupančič: Glasba mi pomaga odkrivati resnico o sebi
Pokora in priprošnja
Predstavljajte si praznovanje abrahama. Nedelja je, ura je okrog treh zjutraj. Zadovoljni gostje, tudi zadnji, počasi zapuščajo prizorišče. Jan z očetom in bratom sklepa še en večerno-nočni “špil”, ampak že čez nekaj ur ga čaka naslednji nastop. Orglanje v domači župniji.
Preberite še:
Iz male vasi na velike odre: “Če ne bi imela urejenih vrednot, bi me zlahka ‘obrnilo'”
Glasba je v družinsko tradicijo Gerlovih vtkana že desetletja. “Že dolgo mi ljudje govorijo, da sem neumen, ker grem po nekaj urah spanca zjutraj orglat. To jemljem malce kot pokoro in priprošnjo za svoje življenje. To sem podedoval od očeta, ki skupaj z mamo poje pri starejšem zboru,” svoje za mnoge nenavadno vztrajanje razlaga vsestranski glasbenik. Mladinski pevski zbor vodi praktično že pol življenja, že od 14. leta, ko je prevzel vodenje vrstnikov.
V zboru vedno iščemo zlato sredino med kolegialnostjo in disciplino. Jim pa dam vedeti, da se nisem pripeljal na vaje le zato, da bi se imeli lepo. Čas poskušamo izrabiti karseda učinkovito. Po vajah pa lahko počnejo, kar želijo.
Še kakšno leto prej je pod očetovim mentorstvom zasnoval še narodnozabavni ansambel, ki je deloval šest let. “Tisti band sem moral ‘zafurati’, da lahko tega ‘furam’ dobro,” se Jan še kako zaveda dragocenosti pridobivanja izkušenj.
Stric iz ozadja
Skupina Proper v zdajšnji zasedbi obstaja slaba tri leta. Pred tem pa so že dve leti v njej igrali nekdanji sošolci iz srednje glasbene šole z Janom na čelu.
Preberite še:
Jure in Luka Sešek med zbadanjem in občudovanjem: Družina je za nas nedotakljiva vrednota
Šef properjev kot enega ključnih elementov vzpona zasedbe v zadnjih letih vidi v posrečeni porazdelitvi vlog: “Imamo dobrega avtorja glasbe, basista Nejca Podobnika. Imamo tudi dobrega producenta, kitarista Tineta Lusteka. Imamo Luko Seška, ki je prepoznaven obraz, nikakor pa ne smem in ne želim zmanjšati pomena njegovega vokala, ki je precej edinstven in ga vsekakor ne najdeš za vsakim vogalom. Jaz sem nekakšen stric iz ozadja, idejni vodja, brez bobnarja Vida bi šlo pa še posebej težko, saj kuha odlično kavo.”
“Vsi vemo, kje je kdo močan. Jaz kot šef skupine ne vztrajam na strogi hierarhiji. Če pa imamo deljena mnenja, pa se ve, kdo ima zadnjo besedo,” nas v zaodrje vodenja skupine popelje Jan. “Vloge se lahko poklopijo le, če so značaji dovolj zreli, da ni prevelikih egov. Videti je treba, kdo je v nečem res dober, in mu dati veljavo. Včasih moram s kom govoriti strožje, kot govorijo njegovi starši. Kar zanj ni slaba šola. V skupini sta disciplina in iskrenost zelo pomembni.”
Prvenec
Skupina Proper, ki je najbolj padla v uho s skladbami Ne pozabi, da si lepa, Rad bi jo videl in Ukraden cvet, bo v kratkem izdala album z naslovom Naprej, na katerem bo 11 skladb.
V današnjem svetu se velikokrat širi sporočilo, da lahko postaneš vse, kar želiš. Oprostite, ne drži. Sploh pa ne, če si za to ne boš res močno prizadeval. A tudi če trdo delaš, ti še vedno morda ne uspe. Pomembnejše je, da najdeš stvar, ki ti gre res dobro od rok, in jo poskušaš izpiliti. Z veseljem bi igral v košarkarski ligi NBA, ampak ne morem. Tudi če bi vsak dan treniral petkrat, ne bi tam nikdar zaigral. Talente je treba negovati in se zavedati, da če ti je nekaj dano, je lepo, da nekaj vrneš skupnosti. Bodisi s svojimi darovi, finančno ali na kakršenkoli drug način.
Družinski posel
Glasbeniki – z izjemo res redkih primerov – ne nastopajo v jutranjih, dopoldanskih terminih in muziciranja ne končujejo ob 16.00. Prihod domov v zgodnjih jutranjih urah spada v najbolj običajen opis Janovega konca tedna.
Brez ženinih odobravanja, privolitve in pomoči ne bi šlo: “Da imam srajce za nastope zlikane, je zaslužna žena. Mojo željo po glasbenem udejstvovanju razume. Verjetno tudi zaradi tega, ker je medicinska sestra in pozna dežurstva. Vedno pravim, da je glasba družinski posel. Zame ni samoumevno, da grem od doma, žena pa je z otrokom sama. Toliko in toliko noči me ni doma. Če želiš biti odgovoren mož in oče, se tega brez podpore zakonca ne moreš iti.”
Srečen človek sem. Seveda imam skrbi, kakršne imajo številni, na primer službene, stanovanjske, finančne … Včasih tudi tarnam. A imam čudovito družino, super prijatelje, dobro primarno družino. Veliko mi je dano. Zase in za svoje bližnje prosim, da bi se še naprej imeli tako ‘fajn’, kot se imamo. Ker nam nič ne manjka.
Preberite še:
6 filmov, ki prikazujejo lepoto pariške stolnice Naše Gospe
Preberite še:
Dve stotinki dneva
Preberite še:
Katera je nenavadna trikotna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom?
Preberite še:
1.200 mladih v Ljubljani podaja roko duhovnosti in športu
