“Ko boš ti umrla, bomo na ta vrata vdelali spominsko ploščo in nanjo napisali: Polona Gantar vadila tu 7000 ur.” Šala prof. Jožeta Trošta pred več kot dvajsetimi leti, ko sta se – takrat je že bila profesorica orgel – srečala na hodniku pred vrati orglarske učilnice, je bil le prvi del stavka, saj se je ur, ki jih je kot slušateljica in pozneje profesorica za orglami preživela na tej ustanovi, v resnici verjetno nabralo že precej več.
Orglarska šola v Ljubljani, ki to jesen praznuje zlati jubilej, ji je kot gimnazijki dala temeljno znanje, na katerem gradi “kariero” akademske glasbenice.
Od klavirčka do darila botre – novega pianina
Polona Gantar pravi, da je glasbene gene podedovala. “Ko sem se rodila, je oče rekel, da ni pomembno, ali bom lepa in pametna, glavno, da bi znala peti,” pove. Pokojni oče je igral harmoniko, narodne pesmi in tudi jazz, po mamini strani je bil pomembnejši glasbenik njen stric, dr. Franc Mlinar Cigale. “Doma smo veliko peli, s starši, bratom in sestro, tudi s staro mamo, večglasno,” se spominja.
Nekoč je otrokom Miklavž prinesel majhen klavirček, igračo, in vsi trije otroci so se naučili zaigrati nekaj pesmic. Na obisku jih je slišala žena takrat že pokojnega maminega strica, njihova krstna botra, kmalu zatem je pred hišo pripeljal tovornjak, na njem pa nov pianino, botrino darilo.
S sestro sta kmalu zatem začeli obiskovati glasbeno šolo. Nad zvokom orgel se je navdušila v domači cerkvi v Zavratcu še kot deklica: “Organist je bil starejši in samouk, ampak ko je odprl vse registre, je bilo zame nepozabno doživetje.” Vzporedno s šolanjem na ljubljanski gimnaziji Ledina je ob sobotah obiskovala še Orglarsko šolo.
Profesor Strle ji je skrivaj odklepal učilnico
V tistem času je bilo slušateljev na Orglarski šoli veliko, inštrumenti pa le trije. “Če nisem prišla dovolj zgodaj, so bile že zasedene,” se spominja. Mehanskih orgel je bilo takrat v ljubljanskih cerkvah malo, imele pa so jih sestre notredamke v Šiški. “Ob sobotah sem hodila vadit k njim, za ‘lon’ sem počistila kapelo in eno deklico učila klavir.”
Posebne so bile med študijem včasih tudi nedelje: z domačih idrijskih hribov se je v Ljubljano odpravila na štop, tam pa ji je prof. Anton Strle odprl vrata teološke fakultete, da je lahko vadila. “Morala sem biti točna, da sem ga ‘ujela’, ko je navsezgodaj prišel od maše od uršulink. Zvečer me je spustil ven, seveda na skrivaj. Zares je bil svetnik,” se ga spominja.
Svetovljanka: Ljubljana, Celovec, Dunaj, Pariz …
Odločitev za študij za Polono Gantar ni bila posebej težka. Njena profesorica za orgle Angela Tomanič, ki je takrat poučevala tudi na slovenski glasbeni šoli v Celovcu, jo je spoznala s Klausom Kuchlingom, profesorjem za orgle na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu; hkrati z Akademijo za glasbo v Ljubljani, smer glasbena pedagogika, je Polona tako obiskovala še celovški konservatorij.
Po nekaj letih vožnje “gor in dol”, kot pravi, je skoraj hkrati diplomirala v Ljubljani in v Celovcu. Študij orgel je “okronala” z magisterijem na Dunaju. Ves čas šolanja se je udeleževala mojstrskih tečajev v tujini – nepozabni ostajajo tisti na Nizozemskem, v Franciji in v Švici, pravi; izpopolnjevala se je pri najboljših organistih, navezovala stike z vrhunskimi glasbeniki svoje generacije, poslušala improvizacije in koncerte po evropskih katedralah, odkrivala zvoke orgel in različne načine igranja. Tako je izoblikovala svoj glasbeni izraz.
Samostojni koncerti, snemanja, spremljanje zborov
Po študiju se je iz tujine vrnila domov, kjer že več kot četrt stoletja deluje kot profesorica, poustvarjalka, spremljevalka zborov, radijska urednica … Skoraj dvajset let je vodila zbor v domači župniji, hkrati je poučevala orgle in klavir na Glasbeni šoli v Logatcu, profesorica na Orglarski šoli je vse od študentskih let dalje. “Najbolj vesela sem, če iz učencev, ki v začetku ne kažejo posebnega navdušenja, prebudim veselje do glasbe,” pravi.
V sodelovanju z raznimi komornimi zasedbami in solistično je posnela več zgoščenk za domače in tuje glasbene založbe, izvedla je številne orgelske koncerte doma in v tujini (15. decembra bo v ljubljanski stolnici izvedla koncert skladb Stanka Premrla, posnetek koncerta bo predvajan na Radiu Slovenija, program Ars).
Preigrala je tako rekoč vsega Bacha, poseže pa tudi po sodobni, posebej ji je blizu glasba Olivierja Messiaena. “Zelo rada imam tudi zborovsko glasbo in z njo v povezavi glasbo za bogoslužje. Raje kot da sama sedim za orglami, spremljam zbor. Ko z glasbo ustvarimo občestvo in prepevamo Bogu na čast, je to nekaj najlepšega,” pravi Gantarjeva, ki je spremljala najuglednejše slovenske pevske zbore; na orglah pri bogoslužju redno spremlja župnijski pevski zbor p. Hugolina Sattnerja pri frančiškanih na Tromostovju.
Urednica radijskih oddaj
Zadnjih nekaj let je zaposlena na Radiu Slovenija. Že pred tem je kot organistka vrsto let sodelovala z zbori RTV Slovenija ali pa solistično – s snemanji za radijski arhiv. Med oddajami, ki jih ureja ali soureja, izstopa oddaja Musica sacra, na sporedu je pred prenosom nedeljskega bogoslužja.
“Poslušalce želim s kakovostno glasbo uvesti v liturgijo. Imamo zakladnico sakralne glasbe, ki pa jo le redko slišimo v naših cerkvah,” poudarja. Z oddajo, kot pravi, spremlja liturgično leto. Na radiu pa z ustvarjanjem, urejanjem ali opremljanjem glasbenih oddaj množi še en talent: pisanje in občutek za jezik.
Matej Venier, dolgoletni urednik programa Ars
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 45.
