Nežo zelo zanima področje odnosov, delovanja človeka in družbe nasploh, kar se odraža tudi v njeni izobrazbi, saj je magistrica andragogike.
Že dolga leta je prostovoljna gasilka, kar jo je vodilo tudi po poti operativnega gasilstva. Aktivna je v domačem prostovoljnem gasilskem društvu, vodi usposabljanja na lokalni gasilski zvezi, na nacionalni ravni pa je članica komisije za izobraževanje in usposabljanje. Zaposlena je pri Gasilski zvezi Slovenije, kjer vodi in koordinira evropske projekte, poleg tega pa opravlja še delo sekretarke pisarne CTIF – mednarodne organizacije gasilskih in reševalnih služb s sedežem v Ljubljani.
Poleg naštetega Neža obožuje naravo in živali, njen najljubši šport je smučanje. Je rockerska duša, ki se tudi rada zapelje z motorjem. Več pa razkriva v odgovorih.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva mi pomeni mirno prebujanje in zavedanje, da mi ni treba nikamor hiteti. Da si v miru privoščim jutranjo kavico na svežem zraku, ob tem pa preberem kakšen dober članek, poglavje v knjigi ali pa samo opazujem naravo, kako se prebuja, ter se prepuščam jutranjim sončnim žarkom.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Mi to daje samozavest, povečuje občutek ženskosti in hkrati tiste posebne čarobnosti, ki jo imamo samo me, ženske. Biti urejena pomeni, da si znam vzeti čas zase. Ne zdi se mi pomembna samo zunanja urejenost, temveč tudi notranja – da se spoštujemo, zavedamo, kdo smo, kaj želimo, da znamo razbrati svoje misli, sprejemamo čustva in občutke ter vemo “kam z njimi”, da smo asertivne.
3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Življenjske izkušnje so me že naučile, da je zelo pomembna najprej ljubezen do sebe, saj nam zadovoljstvo in dobro psihično in fizično počutje omogočajo, da učinkovito opravljamo tudi druge stvari. Temu poskušam slediti vsak dan. To pomeni, da se potrudim, da si v dnevu vzamem čas zase – da grem vsaj na sprehod oz. krajši oddih v naravo, da pojem domače kosilo ter da opravim kakšno meditacijo. Delo je in bo vedno, predvsem če se poleg službenih stvari ukvarjaš še z dodatnimi aktivnostmi.
Naučila sem se postavljati mejo, postavljati prioritete ter si tako vzeti čas zase, za bližnje, za prijatelje, vse to brez občutkov slabe vesti. Morda se sliši preprosto, a je za tem skritega kar nekaj dela. Še vedno seveda pride dan, ko me potegne vrtinec dela. Kljub temu poskušam obdržati vsaj nekajminutni sprehod in hitro doma pripravljeno kosilo, saj vem, da mi bo to pomagalo mirnejše speljati teden in obdržati več energije za vikend. Še vedno se učim živeti tukaj in zdaj. To me navdaja z mirnostjo in mi omogoča, da trenutek, ki je, izkoristim v najboljši možni meri, kar mi daje občutek kontrole in vplivanja na svoje življenje.
4. Kaj vam pomeni biti prostovoljna gasilka in kako vas je ta vloga zaznamovala?
V prvi vrsti mi pomeni pripadnost in povezanost do drugih gasilcev, gasilske organizacije, vrednot in tradicije. Je del moje osebnosti in mojega življenja, saj vpetost v prostovoljno gasilstvo povezujem z močno družinsko tradicijo, vse od pradedka dalje. Družijo in povezujejo nas neke skupne vrednote, kot so humanitarnost, pomoč sočloveku. Biti prostovoljna gasilka mi pomeni delovanje v gasilski organizaciji tako na krajevnem, lokalnem, regijskem kot tudi nacionalnem nivoju, kar pomeni namenjanje svojega časa in energije za različne aktivnosti, ki so usmerjene v razvoj gasilske organizacije, druženju in povezovanju ljudi, deljenju znanja in izkušenj.
Kljub temu, da pride trenutek, ko se vprašam, zakaj gasilci vse to počnemo brez vprašanja in brezplačno, ne bi nikoli zamenjala za občutek, ki ga doživim ob zvokih gasilskih siren ob sprevodu gasilskih vozil, pogledu na množičnost in urejenost naše organizacije ter na občutek, ko ob zvokih godbe na pihala korakaš po domačem kraju.
V gasilstvo sem vpeta že od otroštva, na preživljanje popoldnevov v gasilskem domu, “špricanje” z vodo na gasilskih vajah, izlete in tekmovanja me vežejo zelo lepi spomini. Že od malega sem doma rada organizirala kakšne dogodke, zato sem to organizacijsko žilico imela kmalu priložnost razvijati ravno pri gasilcih. Z ekipo mentorjev smo več let organizirali taborjenja ter številna druženja za mladino, pripravljali ekipe za tekmovanje in z njimi posegali tudi v sam vrh državnih uvrstitev. Najlepše je, ko danes srečam takrat še otroke, danes že mlade odrasle, ki se še vedno z iskrico v očeh spominjajo vseh teh doživetij.
Prostovoljna gasilska kariera me je vodila po poti operativnega gasilstva. Ves čas šolanja sem uspešno povezovala šolsko znanje z gasilstvom in obratno. Še predvsem se je to pokazalo v času študija pedagogike in andragogike oz. pozneje magisterija andragogike, ko sem tudi v gasilstvu prevzela vodenje usposabljanj na nivoju lokalne gasilske zveze. Vse to me je popeljejo do dela na krovni organizaciji prostovoljnih gasilcev, kjer sem vse svoje dosedanje izkušnje gasilstva spretno vpletla tudi v poslovne vode.
Kljub temu, da prostovoljstvo pomeni kar nekaj odrekanja in žrtvovanja svojega časa in energije, sem hvaležna za vse bogate izkušnje, ki sem jih pridobila. Ne samo gasilske, temveč tudi izkušnje dela z ljudmi, urejanjem in pripravljanjem papirjev, organizacijo dogodkov ipd.
5. Katera od intervencij, v katerih ste posredovali, se vas je še posebej dotaknila in zakaj?
Zagotovo so to vse intervencije, v katere so bile vpletene živali. Na srečo nisem bila prisotna pri nobeni intervenciji, kjer so bili ponesrečenci s hujšimi poškodbami ali bodisi poškodbami, nezdružljivimi z življenjem. Vsaj ne od blizu. Seveda so bili udarci, kri, ukleščene osebe … ki te zagotovo zaznamujejo. A gasilci dajemo premalo poudarka na to oz. nam je vse preveč samoumevno. Vstati sredi noči zaradi zvoka pozivnika, hiteti v gasilski dom in se odpeljati na kraj nesreče, ne glede na čas in vreme, je za nas nekaj “normalnega”.
Da se vrnem k vprašanju … kot veliko ljubiteljico živali se me vedno najbolj dotaknejo intervencije, kjer so vpletene živali. Požari v hlevu in podobno, kriki nemočnih in prestrašenih živali so prizori, ki si jih najmanj želim. Gasilci se vedno potrudijo rešiti čim več, a včasih nesreča ne prizanaša.
6. Gotovo do številnih požarov in nesreč pogosto pride tudi zaradi trenutka nepozornosti, nespameti, precenjevanja svojih zmožnosti. Kako lahko vsak posameznik pripomore k temu, da bo gasilskih intervencij čim manj?
Pomembno je ozaveščanje o vrstah nesreč in ukrepih ob njih. Stroka nudi številna usposabljanja, tečaje in posvete za laično javnost, ki ljudem nudijo tisto nujno potrebno znanje, ki lahko v začetku reši marsikatero življenje ali prepreči nezgodo.
Osnovno znanje prve pomoči ter kako pogasiti začetni požar (npr. vžig olja v ponvi) sta samo dve izmed vseh področij, kateri bi moral poznati vsak človek. Da ob tem ne omenjam prehitre vožnje, uporabe mobilnega telefona itd. Zavedanje dogajanja okoli sebe in biti odgovoren za svoja dejanja se mi zdi zelo pomemben vidik preventive.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Razmišljam, ali bi lahko izpostavila samo eno, saj se mi skozi življenje pojavljajo vedno nove in nove, ob katerih se veliko naučim. To so lahko že samo vsakodnevni dogodki v službi, odnosi z ljudmi, zapuščanje različnih situacij ali stopanje v nove.
Morda lahko izpostavim dve. Prva je prometna nesreča pred šestimi leti, ki je bila zame kot nekakšno znamenje, da se moram umiriti in si urediti življenje na več področjih. Bila je kot nekakšen klik oz. opozorilo, ki so mu sledili tudi preostali dogodki. Naučila me je predvsem tega, kar sem že omenila – postavljanje mej ter živeti tako življenje, ki me bo izpopolnjevalo.
Druga pa je bila začetek epidemije, ko je dedi odšel v bolnico zaradi operacije. V začetnem času zaostrovanja pogojev, nepoznavanja situacije ipd. smo imeli zelo malo možnosti biti v stiku z njim. To je bil velik udarec tako zanj kot tudi za nas domače.
Žal dedija nisem uspela več videti, sem sem pa ob tem naučila, kako pomembno je, da si vzamemo trenutek za bližnje. Pa ne samo, da smo prisotni, temveč da smo tam v celoti. Da si vzamemo čas, pa čeprav za krajši čas, ampak da tega preživimo kakovostno. V miru. Da jih vprašamo, kako so, zakaj se tako počutijo, se z njimi veselimo ali pa zgolj poslušamo njihove strahove.
Menim, da imamo zaradi hitrega načina življenja že tako preveč površne odnose in si ne vzamemo dovolj časa, da začutimo človeka. Če pomislite, kolikokrat ste na vprašanje Kako si? odgovorili iskreno?
8. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Sprehod, meditacija, klepet z bližnjimi ali prijatelji ali pa preprosto umiritev na balkonu ali terasi ter kakšen ujet zvezdni utrinek. Ob koncu dneva velikokrat v mislih izrečem hvaležnost za dogodke, ljudi, izkušnje, ki so se mi zgodile v tistem dnevu. S tem sprostim svoje misli, zaključim dan in se brezskrbno prepustim sanjam.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da je vse to samo trenutno stanje, ki bo minilo, le ena preizkušnja, ki me želi nekaj naučiti. Da sem odgovorna za svoje življenje, da je od mene odvisno, kako bom neko stvar spremenila, izboljšala, rešila, in da moram zato iti v akcijo. Ni lahko, vendar se včasih poskušam poglobiti v to, zakaj se tako počutim. Pomaga pri reševanju vrtinca slabe volje in zavedanju, ali je stvar, ki me je spravila v slabo voljo, res pomembna in vredna, da zaradi nje zgubljam energijo, čas, in me omejuje pri stvareh, ki me veselijo.
Še vedno pa je najboljše zdravilo za slabo voljo crkljanje kraševke Bibe ter muc Missy in Kitty.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Je ženska energija nekaj posebnega, edinstvenega. Ker si lahko hkrati bojevnica in nežna in ker lahko očaraš na veliko načinov.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
