Pred skoraj 20 leti sva dan za dnem vozila sina v Ljubljano na obsevanje. Preizkušnje so bile težke, vožnja izjemno naporna, saj so ravno takrat gradili avtocesto. Zdelo se je, kot bi se pred našimi očmi “grički nižali, dolince pa višale”.
Tako kot je gradnja avtoceste zahtevala težko gradbeno mehanizacijo, so v človekovem življenju večkrat potrebne težke preizkušnje, po katerih si Gospod utira pot do človekovega srca.
V teh dneh spremljam prijateljico, ki je v podobnem trpljenju, saj se njen sin spopada s smrtonosno boleznijo. Skupaj odkrivava pomen in moč Božje besede in zdi se, kot bi se pred najinimi očmi odstiralo zagrinjalo, ki zakriva najgloblje vzroke bolezni.
Vse, kar me je Gospod učil pred 20 leti, mi sedaj, ko skupaj spoznavava Božje obljube, zapisane v Svetem pismu, pride prav. Kot sem se sama pred 20 leti oklepala teh obljub in jim verjela bolj kot izvidom in napovedim zdravnikov, se zdaj skupaj s prijateljico oklepava istih Besed, ki v sebi danes nosijo moč ozdravljenja.
Branje Božje besede
Bog komaj čaka na tiste, ki verujejo in zaupajo Njegovi besedi. Ko je človek v tako težki stiski, ni dovolj, da Božjo besedo prebere le enkrat na dan, pač pa je potreben “stalen dotok” – infuzija Božje besede. Čim večja je potreba, večja in bolj dejavna je moč Božje besede!
Zdi se, kot da je Božja beseda premosorazmerna s potrebo in z močjo našega zaupanja vanjo. Tudi ko nam “zmanjkuje vere”, nam prihaja na pomoč. V pismu Hebrejcem je zapisano jasno navodilo, kaj moramo v takem primeru storiti: “Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere” (Hebr 12,2).
Jezus, ki je zvest in pravičen, dopolnjuje našo slabotno vero. Kakšna gotovost! Jezus nikogar ne zavrne in ne presliši. Kako močna spodbuda so številna ozdravljenja, o katerih beremo v evangelijih. Tudi mi smo pogosto med tistimi, ki do onemoglosti “fehtajo” in prosijo za njegov ozdravljajoči dotik. In prav to nam daje novo upanje.
Kako konkretna in učinkovita je Božja beseda, ko jo vzamemo zares! Njen avtor in razlagalec, Sveti Duh, pa nam pomaga vstopati za zagrinjalo vidnega in čutnega, saj prodre in osvetli celo to, kar se je dogajalo v naših preteklih generacijah.
Zaradi vsega omenjenega s prijateljico, ki je v hudi stiski, vedno znova ugotavljava, kako si Bog želi našega sodelovanja, kako komaj čaka, da nam pokaže svojo ljubezen in zvestobo – kadar je potrebno, tudi z znamenji in čudeži, saj so njegove obljube resnične in večne.
Tudi vas vabim, da se nama pridružite, da skupaj spoznavamo in okušamo Božjo dobroto. Tudi in predvsem sredi preizkušenj.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
