Šentjernejčan Blaž Franko prihaja iz štiričlanske družine. Čeprav je v njem dlje časa tlela želja po duhovniškem poklicu, se je po zaključeni biotehniški gimnaziji odločil za študij biotehnologije. Na drugi stopnji pa se je vpisal na teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje.
Po dveh letih je na škofovo željo študij nadaljeval v Rimu, kamor se zopet vrača oktobra, na študij cerkvenega prava. Novo mašo bo obhajal 5. julija v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju.
Preberite še:
“Marsikdo ne ve, kaj pomeni biti duhovnik”
Kako ste začutili, da je duhovništvo prava pot za vas?
O duhovniškem poklicu sem prvič začel razmišljati v sedmem razredu, ko smo se pripravljali na novo mašo v domači župniji. Kot otrok nisem bil nič kaj aktiven pri župnijskih dejavnostih, dokler se nisem vključil k skavtom. Tako da so me verjetno prav skavti oblikovali v tej smeri. Skozi leta sem o tem veliko razmišljal. Lahko bi izbral katerokoli pot. Dano mi je bilo spoznati marsikaj, starši so mi vedno dali precej možnosti. Aktiven sem bil na številnih področjih, pri skavtih in pri mladini, pri raznih taborih, organizaciji oratorijev … Vse to je samo še utrdilo duhovni poklic. In gotovo je še naprej zorel, ko sem živel v Študentskem domu Vincencij na Taboru. Po treh letih študija biotehnologije sem se dovolj osamosvojil in utrdil svojo poklicanost. Čeprav ni bilo najbolj preprosto, sem se odločil in vstopil v semenišče.
Dve leti sem študiral v Ljubljani, potem pa se je škof odločil, da bi me poslal na študij v Rim. To je bila zame znova težka odločitev: zapustiti krog prijateljev, na faksu mi je zelo dobro šlo in zakaj bi nekaj spreminjal, se prilagajal na novo okolje, nov jezik in ljudi. Odločitev je v meni vzbudila ogromno nemira. In ko sem znova rekel: “Bog, če tako hočeš, pa naj bo,” sem bil pomirjen s to odločitvijo. Vedel sem, da bom tudi na ta način lahko dal Cerkvi na razpolago svoje talente. Če imam talent za študij, zakaj pa ne.
Preberite še:
Tako zveni Božji glas, trdi sv. Ignacij Lojolski
Spoznajte sogovornika skozi fotografije:
Kako sploh je slišati Božji klic?
Zelo težko ga je razložiti. Navsezadnje bi ga lahko primerjal s tem, kako bi vedel, da bi bilo recimo neko dekle primerna žena zame. Preprosto čutiš veselje in ogromno privlačnost do tega poklica.
Ko sem bil blizu Cerkve, ko sem lahko govoril o Kristusu in odkrival čim več o njem, sem se počutil srečnega.
Čutil sem, da se lahko povsem svobodno odločim, ali grem v družinsko življenje ali za duhovnika. Vedel sem, da bom lahko povsod srečen, ampak ideja o duhovništvu je bila še vedno zelo močna.
Spoznal sem, da moram v življenju končno nečemu reči ja, da se moram odločiti, ker me oklevanje in iskanje ne bosta pripeljala k sreči. Ko sem rekel: “Gospod, če je to to, potem pa grem,” se je v meni naselil mir. To je bil tisti prvi da. Temu sledi, da vsak dan znova rečem da, da vsak dan znova odkrivam več, spoznavam Kristusa in Cerkev, tudi ko postane težko.
Kakšno je vaše novomašno geslo in kako vas nagovarja?
Izbral sem si novomašno geslo Tvoja volja. Z dodatkom Ne moja, ampak Tvoja volja. Večkrat sem bil pred težkimi odločitvami in na koncu sem vedno dobil največ miru in bil blizu Gospodu, ko sem rekel, naj se zgodi Njegova volja.
Nagovarja me v smeri, da bi znal vse življenje iskati in sprejemati Božjo voljo zase, ki je gotovo tista prava in najboljša. Do zdaj se je vedno izkazalo, da imam pred seboj samo eno sliko, da se oklepam ene majhne stvari, medtem ko ima Bog zame pripravljenega nekaj velikega, cel horizont poti, ki me čakajo. To se je pri mojih odločitvah že večkrat pokazalo.
Ko sem se oklepal svojega majhnega scenarija, me je Bog čakal z odprtimi rokami in rekel: “Poglej, Blaž, te stvari imam pripravljene zate, samo če si pripravljen spustiti tisto majhno, kar imaš v rokah, da boš prejemal večje stvari.”
Za duhovniški poklic je to zelo pomembno – da bi znali dati na stran svojo egoistično naravo in razločevati, kaj je od Boga in kaj ne. Zato želim iskati ne svojo, ampak Tvojo voljo, Gospod.
Preberite še:
Dragi sošolec novomašnik
Kdo od duhovnikov in od svetnikov vam je vzor?
Med duhovniki mi je največji zgled domači župnik Anton Trpin. V teh dneh je praznoval 78 let in pri teh letih je še vedno velik garač, ki vsak dan dela od jutra do večera. Daje mi zgled zdrave modrosti in povsem nevtralnega duhovnika, ki me ni nikoli vlekel na eno stran in me hotel na silo prepričati o čem. Bil je tiha opora ob strani in vedno mi je rekel: “Samo naravnost pojdi, pomemben je Bog, delaj za Cerkev in delaj za Kristusa.” Gre za povsem preprosto kmečko pamet, da ni treba modrovati in na veliko načrtovati, če nimaš želje, da bi na polno delal za Kristusa.
Od svetnikov pa se največ obračam na blaženega Alojzija Grozdeta. Doma je iz naše škofije, verjetno mi je tudi zato tako blizu. Bil je mlad, na tem svetu mu je bilo hudo, a je gorel za Kristusa. Dal bi vse, da bi imel vsaj kanček tiste gorečnosti, kot jo je imel on. Mislim, da nam lahko marsikaj izpraša vest, če bi bili tudi mi pripravljeni umreti za Kristusa.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Fantje, v nas gori
Novomeški bogoslovci (poleg Blaža sta to še Janez Meglen in Jakob Piletič) so v letošnjem postnem času začeli akcijo Fantje, v nas gori. Prek Facebooka, Instagrama in s plakati po župnijah so spodbujali k molitvi za nove duhovne poklice in fante, ki jih Gospod kliče v duhovniško službo, opogumljali, da se odzovejo. “Želeli smo pokazati, da se imamo kot bogoslovci prav fajn in da se bomo imeli fajn tudi kot mladi duhovniki. Marsikdo se je odzval, številni ljudje so se nam priključili z molitvijo, postom, kar nekaj fantov pa se je javilo na pogovor. Načrtujemo, da bomo akcijo nadaljevali.”
Kakšni so vaši talenti, s čim se radi ukvarjate?
Ukvarjal sem se s kaligrafijo, zdaj pa zelo rad fotografiram. Veseli me računalniško oblikovanje. Na teh področjih sem samouk. V velik užitek mi je tudi šivanje. V zadnjih tednih sem pomagal šivilji sešiti svoj novomašni plašč. Strašno sem užival v času epidemije, ko sem lahko nekaj tednov zapored kuhal v župnišču. Vsak dan sem skušal pripraviti nekaj novega. Vse te praktične stvari ti kot duhovniku pridejo zelo prav – da znaš skuhati, skrbeti za red, navsezadnje da znaš cerkev urediti tudi navzven, da je župnija lepo predstavljena.
Vrsto let ste bili dejaven skavt. Kako so vas oblikovali?
Skavt sem bil od petega razreda dalje. Takrat je bilo to zame eno ključnih obdobij, ko sem prihajal s podružnične šole na glavno osnovno šolo. Nisem imel ravno veliko prijateljev, pri skavtih pa sem kar naenkrat dobil najboljše prijatelje, ki jih imam še danes. Bil sem del skupine, z njimi sem začel prvič odhajati od doma, spoznaval sem nove ljudi, kamorkoli smo prišli, smo bili dobrodošli.
Najljubši so mi bili potovalni tabori. Skozi fizični napor smo se še bolj povezali. Ko sem bil že voditelj, smo šli s klanom na Camino de Santiago. Bilo nas je 12, zbrali smo sredstva in skupaj nabirali kondicijo. To je bil tudi vsebinsko eden najbogatejših taborov. Z njim sem naznanil svoj odhod in takoj po taboru odšel v semenišče.
Med študijem v Rimu sem bil kot duhovni asistent dejaven pri tamkajšnji skavtski skupini. Kot duhovnik imam veliko željo pomagati pri skavtih, ker so mi toliko dali. Vsakemu mlademu želim, da bi izkusil skavtski način življenja.
Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”
Kakšen Jezus vam je blizu? Je to Oče, Prijatelj, Vodnik, Odrešenik …?
V prvi vrsti bi rad, da bi ljudje osebno spoznali Jezusa. Bojim se, da večina ljudi pozna zgolj tisto, kar se spomni od verouka, da bi šli v globino, se pa večkrat ustavimo. Rad bi, da bi večkrat tudi z razumom pristopili k veri. To niso zgolj bajke in pravljice. Navsezadnje sem sam tvegal prav vse, da grem za Njim, pa ga še vedno ne poznam prav dobro.
Ljudem bi rad dajal razlog, da bi spoznali Jezusa. Spremenil je moje srce. Da bom jaz spremenil njihova srca, ne verjamem. Če že, bo spremembe delal Sveti Duh. Jaz pa moram ljudem pokazati, da Jezus ima smisel, da to ni nekdo “zunaj mode”, ampak da lahko tudi v 3. tisočletju ogromno pove, da je Brat, Prijatelj, ki pomaga živeti boljše, lepše življenje.
Preberite še:
Nekaj načinov, s katerimi lahko vsak dan slavimo Boga
Kako vam lahko pomagamo pri vašem oznanjevanju?
Kot največji izziv gotovo vidim, da se nekdo začne spraševati in začne dvomiti. Ko se začneš spraševati o razlogih, zakaj bi sploh veroval, si že na pravi poti. Če ima kdo dvom in vprašanje, je to zame najboljša vstopna točka. Daj mi priložnost, da ti poskušam vreči drobtinico, kost, ki jo boš glodal naprej in tako iskal odgovore. Ne bom dajal odgovorov, lahko pa usmerjam. Rad bi videl kristjane, ki bi se začeli spraševati, ne želim pa kristjanov, ki so povsem brez volje, pridejo k maši zgolj iz rutine in jim je tam strašno bedno.
V čem vidite največji izziv za duhovniški poklic v današnjem času?
V katehezi, ki je že večkrat zatajila. Osredotočamo se predvsem na verouk do devetega razreda, pri katerem vidimo, da ne obrodi velikih sadov, potem pa je človek prepuščen samemu sebi. Nekaj se še trudimo z mladinskimi skupinami, nato pa ljudje prihajajo ravno toliko, kot je potrebno za zakramente. Če se je nekaj generacij nazaj še znalo vse, kar se vere tiče, in so vsaj približno vedeli, kaj se dogaja, danes marsikateri “nedeljnik” ne bi znal odgovoriti na preprosta vprašanja iz Katekizma, ki so ključne vsebine naše vere. Ravno zaradi tega se drugi lahko norčujejo iz naše vere, ker utihnemo, saj nimamo pojma, kaj bi odgovorili. Čeprav praktično gledano imamo odgovore.
Cerkev bi morala narediti več, ponuditi ljudem znanje, vsebino. Večkrat dajemo preveč površinske stvari. Lepo in potrebno je, da dajemo duhovne misli in spodbude, a zajadrati moramo tudi v globino. Številni kristjani hočejo več, a jim premalokrat znamo ponuditi kaj takega.
Kakšno Cerkev bi si želeli čez 50 let, ko boste “odhajali v pokoj”?
Jezus je hotel, da gremo in naredimo vse narode za njegove učence. In obljubil, da bo on z nami vse dni do konca sveta. Verjamem, da nas Jezus tudi takrat, ko bom zaključeval svojo življenjsko pot in bo situacija mogoče v primerjavi z današnjimi razmerami povsem nepredstavljiva, ne bo zapustil, čeprav nas bo morda ostalo čisto malo.
Želim, da bi se Cerkev tudi takrat osredotočila na tisto glavno poslanstvo: da bi iskreno oznanjala Kristusa, ne glede na to, ali je prisotna v okolju, ki je povsem krščansko, ali v okolju, ki bo povsem razkristjanjeno. Mislim, da je to edina pot, ki bo spreobračala srca in držala Evropo pri njenih krščanskih koreninah.
Preberite še:
Od reševalca življenj do reševalca duš in še česa
Preberite še:
Primorski duhovnik, ki je opravil kar 373.896 spovedi
Preberite še:
Milenijski duhovnik, ki prek Instagrama širi evangelij
