V rubriki Moške skrivnosti tokrat privikrat gostimo duhovnika. To je Dejan Pavlin, mladi župnik na Krki, kjer deluje tretje leto. S prihodom na župnijo je še vedno ostal v domači pokrajini, na Dolenjskem, saj prihaja iz Šentjerneja. Blizu doma, v Novem mestu, je pred leti deloval kot zdravstveni tehnik – v ambulanti, administraciji in kot reševalec. Ta služba ga je obogatila z izkušnjami in utrdila v veri. Na novo mašo pa so ga pripeljali kar z reševalnim avtomobilom. 🙂
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Res je, da se veliko govori o moških o teh ali drugih stvareh, ki so povezane v značaju stereotipa. Jaz se na to veliko ne zmenim. Bistvo je, da človek ostane zvest sebi in svojim prepričanjem. Trudim se razumeti vsakega človeka, kar za sodobnega moškega ni običajno.
“Duhovništvo me izpolnjuje, ker …”
… se tako najbolj lahko darujem bližnjemu. Saj je Jezusova logika, da več kot daš, več dobiš, vse daš, vse prejmeš.
Preberite še:
Po uspešnem oživljanju je pomislil: “Nekdo bo v življenju lahko storil še kaj lepega”
Pred leti ste delali v zdravstvenem domu. Vam je kdaj tovrstno znanje prišlo prav tudi v vašem “drugem”, zdajšnjem poklicu? Se spomnite kake tovrstne anekdote?
Vsakodnevno mi pomaga pri vzpostavljanju stika z ljudmi. Ob obiskih bolnikov v njihovem domačem okolju se znajdem tudi v nekoliko težjih situacijah, ko je treba podeliti sveto obhajilo nekoliko bolj spretno. Seveda pa se v teh letih nabralo kar nekaj večjih anekdot, kot so: oživljanje, razne slabosti, lažje in težje poškodbe, žolčni kamni in podobno.
Dejan Pavlin in njegova nova maša z reševalnim vozilom:
“Najzabavnejši dogodek v moji duhovniški ‘karieri’ se je zgodil, ko …”
V času koronakrize sem na cvetno nedeljo in veliko soboto z avtom obiskal skoraj vsako hišo v župniji. Nikoli ne bom pozabil veselja župljanov, posebno otrok, ki so ob cestah in z balkonov spremljali moj mimohod.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
V življenju svoj prosti čas preživljam karseda aktivno. Rad kolesarim in obiskujem razne kraje v naši domovini. Najraje spoznavam, naj bo peš ali s kolesom, župnije, v katerih delujem. Ob tem najbolj avtentično spoznam kraje in ljudi. Ta hobi mi pomaga pri uspešnem pastoralnem delu.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Prvič: zdrave pameti, ker bi bilo veliko več problemov rešenih na enostaven način.
Drugič: iskrenih odnosov, ker bi bilo mnogim lažje hoditi po poti življenja na tem svetu.
Tretjič: klene vere, ker se nebi tako bojazljivo oklepali lastnih idej, ampak bi živeli resnično svobodno življenje.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Največ telesne bolečine mi je povzročila moja hrbtenica, ki pa je omogočila mnogo nepričakovanih srečanj in pogovorov. Ti so mi ne samo dali misliti, ampak mi spreminjali mišljenje.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite ali si umsko in telesno spočijete?
Duhovno: z duhovnimi vajami v tišini, čim dlje od civilizacije in žal premalo pogosto. Umsko: z ogledom dobrega filma, branjem knjig in raznih revij s poljudno vsebino. Telesno: s sprehodom v naravi, občudovanjem pljuskajočega morja in obiskom hribovitih predelov naše domovine.
Vaša največja osebna in želja/cilj za prihodnost?
Osebno si želim, da bi moji župljani ostali zvesti Bogu in Cerkvi iz resničnega prepričanja in ne iz folklore. Želim pa si tudi, da bi za ta namen lahko skupaj postavili novo župnišče, ki bo vsaj v materialnem pogledu izboljšalo prenos žive vere.
Preberite še:
Ganljivo pismo mamicam, ki so izgubile otroka
Preberite še:
Znani obrazi pomagajo graditi dijaški dom v Želimljah – pomagajte tudi vi
