Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 16. junija |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Jasmin Stavros – zvezdnik z rožnim vencem in Svetim pismom

Jasmin Stavros

Sandi Fišer | Mediaspeed

Lojze Grčman - objavljeno 05/05/23

Pokojni pevec Jasmin Stavros je za hrvaške medije večkrat spregovoril o svoji veri

Morda je to manj znano poglavje njegovega življenja, a pokojnemu hrvaškemu pevcu Jasminu Stavrosu, ki je ogromno nastopal tudi v Sloveniji, je vera predstavljala veliko oporo v življenju: “Jutro začnem z molitvijo. Molim veliko in to mi pomaga. Vera mi pomaga, da prebrodim vse težave. Berem verske knjige, razmišljam o tem. Bogu se izročim, da napravi to, kar je najbolje zame: ‘Majhen sem in nemočen, jaz sem Tvoj mali sluga.'”

V duhovnem smislu je obilno že zajtrkoval, saj je Sveto pismo prebiral že zjutraj. “Tako dobim pojasnilo, kako živeti in se obnašati ta dan. Težko je, nisem popoln. Vsak dan bi moral k spovedi, ker vedno izrečem kaj, kar ni v redu. Zleti mi iz ust,” je bil samokritičen, a predan trudu za duhovni napredek v enem od intervjujev.  

Kdo je bil Jasmin Stavros?

Jasmin Stavros je bilo umetniško ime Mila Vasića, ki je v Zagrebu umrl v sredo v 69. letu starosti. Doma je bil iz Splita. Na začetku je bila njegova glasbena pot povezana z bobni. Že pri 12 letih je igral v barih, od 15. leta naprej pa je bila glasba njegov kruh. Sredi 80 let se je iz bobnarja po naključju prelevil v pevca. Na svoji glasbeni poti, ki je trajala več kot 50 let, je ustvaril številne hite, kot so Umoran, Dao bih sto Amerika, Dijamanti, Ženo, Slovenke in druge.

Veliko je delal, tudi precej zaslužil, kar mu je omogočilo lagodno življenje, a je ugotovil, da ga to ne izpolnjuje. Številne koncerte in oboževalce je imel tudi v Sloveniji. Zadnja dva meseca sta bila velika preizkušnja v njegovem življenju, saj so mu odkrili kostnega raka. V težkih in bolečih trenutkih se je, kot je poudaril, še posebej oprl na rožni venec.

Raje k maši, kot da bi buljil v televizijo

V zadnjih letih je živel na podeželju, blizu kraja Jastrebarsko. Krajani so ga poznali, vedeli so, da zvezdništvu navkljub ni bil vzvišen. Pred mašo je prihajal še na rožni venec in pozneje ostajal še na pobožnosti. “K maši grem, ko le morem in ko čutim, da jo potrebujem.” Nekateri so mu celo očitali, da je preveč goreč vernik, odgovarjal jim je: “Raje grem k maši, kot pa da bi buljil televizijo.” Izogibal se je spremljanju informativnih oddaj, zanimal se je le za dokumentarne filme in šport, s katerim se je zelo rad tudi ukvarjal.

Plavanje, pogovori z ženo in rožni venec, je nekoč poudaril, ko so ga vprašali, kaj počne na poletnem dopustu.

Utrinek z lanskega koncerta v Stožicah:

Prisotnost Boga na Sinaju

Rad se je priporočal svetemu Antonu – to navado mu je privzgojila že babica –, da je glasbenemu nomadu pomagal najti pogosto pozabljene predmete. Duhovno življenje je poglabljal tudi na romanjih v Sveto deželo, Asissi, k patru Piju, v Lurd, Fatimo … Še poseben vtis je nanj pustilo romanje na goro Sinaj.

“Krenil sem peš. Vzpon je bil naporen. Dve uri in pol, nato pa še 700 stopnic, ki so pravzaprav kamenje. Na vrhu je kapelica, h kateri je najlepše priti ob sončnem zahodu. Tedaj se res počutiš, kot da si z Bogom,” je pripovedoval. “Moliš, Bogu poveš, kaj te muči, in imaš občutek, da te posluša. Tam sem to doživel najmočneje.” Ker je precej dobro poznal Sveto pismo, so tudi kraji Svete dežele pustili na Stavrosa globok vtis.

Žena, Božji dar

Vero mu je posredovala pobožna soproga Žarka, s katero sta bila poročena več kot 45 let. Stavros jo je imel za pravi Božji dar sebi. Nekoč je namreč Boga prosil, naj mu pošlje angela. Kmalu nato je spoznal svojo poznejšo ženo, ki ga je potegnila iz lagodnega življenja zabavljaštva. Do poroke sta, to je pevec večkrat javno izpostavil, živela v čistosti. Rodila sta se jima dva sinova, Krešo in Milo, ki ima tudi sina Mila.

Pesem o molitvi:

Moč odpuščanja

“Lepo je živeti v ponižnosti, oproščati drugim, moliti zanje. Ni veren le tisti, ki hodi k maši. Obstajajo tudi ljudje, ki ne hodijo, a živijo vero. Ter takšni, ki hodijo, a počnejo stvari, ki niso v skladu z vero. Kolikor bolj si ponižen, toliko bližji si Bogu. Če te kdo psuje, mu odpusti, zmoli kaj zanj in pojdi naprej. Gre za zahteven izziv, ampak, hvala Bogu, prišel sem do točke, ko zmorem tudi to. Ta zavest mi daje moč. Kdo ve, kje bi končal, če ne bi bil veren. Morda niti ne bi bil več živ,” je razlagal pred časom in dodal tudi, da si je želel v samostan.

Ne le na duhovne vaje, kjer je pogosto našel dragocen notranji mir. Obšla ga je misel, da bi postal redovnik, kapucin. Naposled jo je opustil, ker ni želel zapustiti družine.

Vira: 24sata in Slobodna Dalmacija

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.