Rocky Dennis se je rodil leta 1961 v Kaliforniji. Imel je svetle lase, modre oči in bil vesel, aktiven in srečen deček.
Pri dveh letih so mu zdravniki med odstranjevanjem mandljev odkrili nepravilnosti v lobanji. Izkazalo se je, da se v lobanji nabira kalcij, ki vodi v deformiranje njegovega obraza; zdravniki so mu rekli, da ne bo dopolnil sedmega leta starosti.
Toda dopolnil jih je 17! V teh letih je ljudem postal navdih, zgled odločnosti in vzor za premagovanje stisk.
“Pomembno je, v kaj verjameš”
Čezmerne usedline kalcija, ki so se nabirale v njegovi lobanji, so z leti vse bolj potiskale njegove oči proti čelu in deformirale njegov nos.
Njegova mama Rusty se je borila, da bi mu omogočila kar se da normalno otroštvo. “Nisem dovolila, da bi ga zdravniki obsodili na smrt,” pripoveduje. “Pomembno je, v kaj verjameš, in verjel je, da lahko živi dolgo življenje,” je poudarjala.
Vpisala ga je v javno šolo in se nikoli ni pustila prepričati, da je njen sin invalid. “Rekli so mi, da je invalid, vendar to ni res,” je neomajna Rusty.
Rocky je pomagal pri gospodinjskih opravilih, dostavljal in prodajal časopise sosedom, pomagal kositi trate. Denar je služil tudi z varstvom otrok. Sosedje so se nanj odzvali pozitivno, njegov deformiran obraz pa jim ni predstavljal težav.
“Naučila sem ga, da lahko počne, karkoli hoče. Ni verjel, da bo oslepel: ves čas je bral,” se spominja njegova mama.
Ko je bil Rocky še v prvem razredu, mu je učiteljica rekla: “Rocky, vsi drugi so videti podobno, vendar nihče ni tak kot ti. Bodi ponosen na to.”
Med vrstniki je bil poznan po svojem smislu za humor in sošolci se niso osredotočali na njegov videz. Bil je zelo dober učenec, maturiral je z odliko.
Resnična zgodba, ki je navdihnila filmske ustvarjalce
Rocky je umrl leta 1978, pri 17 letih. Nekaj dni pred smrtjo je mama opazila, da je bil njen najstnik videti žalosten in odmaknjen. Rekel ji je, da mu je žal, da se je rodil, in se opravičil, ker ji je predstavljal breme.
Nekega večera sta šla mama in sin skupaj na večerjo in Rocky se ni počutil najbolje. Vrnila sta se domov in Rusty ga je poslala spat. To je bilo zadnjič, ko ga je videla živega.
Po njegovi smrti je njegovo telo v raziskovalne namene darovala Centru za genetske raziskave Univerze v Los Angelesu.
Svet za tega pogumnega fanta ne bi slišal, če ne bi bilo ameriške scenaristke Anne Hamilton Phelan. Prvič ga je srečala v njegovem zadnjem letu življenja, ko je delala kot medicinska sestra. Nekega dne, ko je bil v bolnišnici, se je usedla poleg njega in mu dejala: “Stavim, da imaš zanimivo zgodbo.” Nasmehnil se je, jo pogledal in dejal: “Verjetno res.”
Njegova zgodba je navdihnila scenarij za film Maska (1985). Rockyja je upodobil Eric Stoltz, njegovo mamo Rusty pa pop zvezda Cher.
Film je postal prava uspešnica; prejel je oskarja za najboljšo masko in ličenje, Cher pa nagrado za najboljšo igralko na legendarnem filmskem festivalu v Cannesu.
Igralke se je najstnikova zgodba dotaknila tako globoko, da je po končanem snemanju začela pomagati ljudem z deformacijami lobanje in obraza. “Takšni ljudje hočejo biti neopaženi, želijo si, da jih nihče ne bi videl. Ljudem je privlačno to, kar se jim zdi lepo, in ponavadi mislijo, da so lepi ljudje dobri ljudje. Zdaj je vse tako narejeno, da se vidi popolno. Nočemo gledati ljudi, ki niso lepi,” z obžalovanjem pravi igralka.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
