Seveda se z njo nismo mogli pogovoriti v živo, “odgovarjala” je prek svojih zapisov, ki so pomemben del učenja Cerkve. “Pogovor” je zapisala nemška teologinja Marianne Schlosser, prevedel pa ga je Anton Štrukelj.
Draga sestra Katarina, leta 1970 si bila razglašena za cerkveno učiteljico. Ali moreš v enem stavku opisati svoj teološki profil? Kaj si hotela učiti?
Ljubiti Cerkev, ker je “zakladnica odrešenja”. V Cerkvi najdemo to, kar je Jezus Kristus hotel dati ljudem, svoje Srce (P 163.75, D 27).
To zveni zelo mistično! Ali je mogoče to posredovati danes, ko je Cerkev v očeh mnogih tako človeška, vse preveč človeška ustanova, z zaostankom glede demokratičnosti?
Gledano od zunaj se zdi Cerkev pogosto malo privlačna … To v mojem času ni bilo nič drugače! Papež se je zdel figura na šahovnici francoske politike, dostojanstveniki so se zanimali “za glino časnih reči namesto za zlato duhovnih dobrin”.
“Mnogi živijo od Cerkve, a ne zanjo”; vse ji dolgujejo: sredstva za preživljanje, visok položaj, duhovne dobrine, a “jih nočejo plačati s svojim življenjem” (prim. P 177.371). Bistvo kake stvari razumemo, če se vprašamo po njenem cilju; šele tedaj moremo presojati, kaj naj se spremeni.
Zdi se mi, da vi sprašujete samo, kakšno Cerkev bi radi imeli. Jaz sem vprašala Boga, kakšen namen ima s Cerkvijo on. Pojasnil mi je, čemu jo potrebuje: za naše posvečenje.
Ali lahko to nekoliko razložiš?
Brez Cerkve ne bi skoraj ničesar vedeli o Jezusu. Ostali bi brez njegove ljubezni v zakramentih. To je zaklad Cerkve, brez katerega ni Cerkve. “Videla sem, da nevesta Cerkev nosi v sebi takšno polnost življenja, da je nihče ne more umoriti” (P 371). Če ti tvoj ljubljeni Gospod ponudi tako dragoceno darilo, ga ne boš zavrnila samo zato, ker ima prinašalec zamazana oblačila, ali ne? (D 120)
Kdor si dopoveduje, da se more ločiti od vidne Cerkve, ne da bi njegov odnos s Kristusom trpel škodo, je zaslepljen! “Ne moreš imeti krvi (odrešenja), če se ločiš od telesa (Cerkve),” (P 171).
Omenjaš “umazanijo”. Mnogi se pohujšujejo nad grehi duhovnikov, drugi trdijo, da so prestopki in njihovo prikrivanje “lastni sistemu”.
(Močno vzdihne) Res je, “zaradi grehov duhovnikov se zaničuje Kri” (D 122). A grehi niso povezani z bistvom Cerkve ali duhovništva, ampak nasprotno: so izdajstvo Cerkve, njenega nauka, vernikov in prejete službe (P 272).
Cerkvi prizadejane rane so pritiskale na moje srce, dokler se ni na koncu strlo … Kako grozno pohujšanje, če so tisti, ki naj ponavzočujejo Dobrega pastirja, tako nemarni in počenjajo zlo ter sodelujejo z nasprotnikom.
Večkrat si govorila o “riformazione” (reformacija, prenova, op. ur.). Kaj se mora spremeniti?
Srce. Vsako srce. To pa je mogoče samo, če človek pusti, da ga pogleda Kristusova ljubezen.
Ti si zahtevala dokaj stroge ukrepe: “Izruvati smrdeče rastline iz vrta Cerkve” (P 206.270).
“Izruvanje”, se pravi odstranitev iz službe, ni naloga vsakogar. Za razliko od svarilne besede je to dolžnost ljubezni: na ta način “predramimo umazanega glasnika, naj se dostojno obleče”. Če pa kdo drugim škoduje in se zapira pred svarilom, mora biti odstavljen, da bi preprečili nadaljnje zlo. To je naloga papeža, tudi škofov (P 341).
Tudi “vsaditev” spada zraven: nastaviti poštene, goreče pastirje! Kdor je prevzel odgovornost, mora “uporabljati svojo oblast, sicer bi bilo bolje, da bi se odpovedal prevzemu službe”. Tudi neizpolnjevanje oblasti je njena zloraba in mora pričakovati strogo Božjo sodbo (P 255.364)!
To zahteva precejšen pogum …
So ljudje, ki ne ljubijo ne soljudi ne Boga, samo sebe; in da si prihranijo nevšečnosti, ustrežejo njihovi volji: pastirji mažejo rane, ki se nato gnojijo, namesto da bi jih razkužili (P 185.291). Popustljivost je grozna, če druge peha v pogubo!
Pristna ljubezen ne posluša prilizovanja in se tudi “ne ustraši nehvaležnosti, zalezovanja ali obrekovanja” (Molitev II,11). Do takšnega poguma pridemo le, če se držimo Kristusovega križa. Gospod je imel takšno “žejo po zveličanju duš”, da je nase vzel križanje.
Pri nas veliko javno kritizirajo, zahtevajo odstope …
Eno je zavzemati se za resnico in pravico, nekaj drugega pa je zahteva, da druge bičamo. O zlohotnosti in obrekovanju sploh nočem govoriti; s tem “se mnogi sami oropajo milosti”!
Celo “obsojanje” drugih, čeprav se zdi, da imaš prav, “skali čistost duše in jo odtuji Bogu”: lahko se prikradejo zaničevanje, samovšečnost, prikrita zamera, ugodje ob zgražanju nad prestopki drugih. Oh, tako lahko se motimo o lastnih nagibih – celo nad dejanskim stanjem stvari! (D 98–105)
Ali so merila za pravo vnemo?
Zgolj groza in gnev še nista znamenje svete pravičnosti. Če kdo greh zares spozna v Božji luči, potem se čuti prisiljenega k molitvi, pojavi se nadnaravno sočutje, ker je greh sovražnik vseh ljudi.
Nihče ni tako dober, da ne bi bil izpostavljen kakršnikoli ogroženosti! Ali ne prispeva naše pomanjkanje svetosti k bedi? Vsak naj gleda v svoje srce! Več ne rečem (D 98).
Ti si se popolnoma izčrpala, povsem razdala. Kako si se sprijaznila s tem, da so se Tvoja prizadevanja pogosto zdela brez uspeha?
Saj ni pomemben uspeh ali neuspeh, ampak volja, da odgovoriš na Božjo ljubezen. Veliko ljudi je, ki hočejo služiti Bogu, dokler se pri tem dobro počutijo. Ko pa so jim odvzeti duhovni občutki ali od zunaj pridejo nasprotovanje in hude besede, takoj vržejo puško v koruzo (D 129).
O, preoblečeno samoljubje! Zvestoba se mora izkazati v času brez tolažbe. “Ne bodite presenečeni, če doživljate zelo veliko nasprotovanja in če morate videti, da nas tisti, ki naj bi nam pomagali, vedno bolj razočarajo in celo delajo proti nam.” (P 218)
Prosim, ali imaš še besedo tolažbe za nas?
“Karkoli se je že zgodilo ali naj se zgodi, Bog to stori, da bi Cerkev napravil popolno,” (P 206). Postanite drugi Kristus, opustite svojo malenkostno lastno voljo, zedinite se z njegovo voljo! Nosite križ hrepenenja po zveličanju za vse ljudi. Hranite jih z besedo resnice, s svojim dobrim zgledom, in molite zanje.
Trkajte za tiste, ki ne trkajo! In bodite pogumni! “Tudi če nam v obraz piha nasprotni veter, ki hoče ovirati vse, ki hodijo po poti resnice, ne smemo niti malo obrniti glave. Zdaj je čas, da Gospodu pokažemo svojo ljubezen, v služenju Cerkvi,” (prim. P 282).
Prispevek je bil najprej objavljen v mednarodni katoliški reviji Communio, letnik 33, številka 3.
