Čas mineva, ne da bi mi to opazili. Nabiramo leta, izkušnje. Običajno se tega zavemo šele, ko se ustavimo in obrnemo nazaj. Včasih nam je težko verjeti, kako se lahko spremenimo v desetih letih.
Bog ne potrebuje veliko, da bi nas spremenil, zahteva le naš najiskrenejši da. Pričevanje Jezusove služabnice Adriane Emilie o zadnjem desetletju njenega življenja je še ena priložnost, da vidimo, kako neizmerna je Božja ljubezen.
Pred kratkim je sestra Adriana Emilia na svojih družbenih omrežjih delila primerjavo svojega sedanjega življenja in tistega, ki ga je imela pred 10 leti.
Leta 2013 je sodelovala na Svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru; zdaj, leta 2023, se je na Svetovni dan mladih v Lizboni vrnila kot redovnica.
Klic k redovništvu
Sestra Adriana je pred vstopom v skupnost Jezusovih služabnic imela “normalno” mladostniško življenje: študirala je pravo, hodila na zabave s prijatelji, imela je fanta. Sodelovala je tudi v mladinski skupini, v kateri je rasla rasla njena ljubezen do Jezusa in Cerkve.
“V trenutku molitve pred Najsvetejšim sem odkrila, da me Bog kliče k redovništvu. Jezus je hotel vse moje življenje in ko sem sprejela njegov projekt, sem opustila svojega in sprejela Njegovega,” se spominja redovnica.
Svetovni dan mladih 2013 je bil zanjo ključni trenutek. “Na Svetovnem dnevu mladih sem videla veliko mladih redovnikov, ki so s svojo radostjo, preprostostjo, bližino in revščino nevede postavili moje življenje pod vprašaj. Domov sem se vrnila s srcem, polnim doživetja mladostnih binkošti.”
Na letošnji Svetovni dan mladih v Lizboni se je vrnila z vso iluzijo, da bo podoživela svojo izkušnjo, tokrat z drugega zornega kota.
“Lepo je bilo občutiti, da sem v tej množici hodila kot posvečena ženska, deliti izkušnjo svojega poklica s toliko mladimi, ki so z radovednostjo, sramežljivostjo, veseljem in navdušenjem prišli pozdravit in delit klic.”
V tem novem življenju, ki ga je popolnoma podarila Jezusu, je najlepša stvar “dar skupnega življenja”, saj se v redovnem življenju čuti povabljeno, da ga deli v vsakdanjem, majhnem in preprostem. “Sredi tega preprostega, deljenega življenja se Bog razodeva s svojo nežnostjo in veličastnostjo,” trdi.
Kdo smo mi, da pustimo Ljubezen čakati?
Kaj bi rekla nekomu, ki čuti nelagodje ob klicu?
“To veselje se ne more primerjati z ničemer na tem svetu. Ko se svobodno odzovemo na Gospodov klic, živimo za večno. Resnično veselje je v tem, da živimo za tisti namen, zaradi katerega smo bili ustvarjeni. Vredno je torej, da se z voljnim srcem, polnim človečnosti, vržete v objem Tistega, ki je ljubezen. In kdo smo mi, da pustimo Ljubezen čakati?”
Ni nič bolj praktičnega, kot naučiti se odkrivati Boga v vsem in v vsakem, dodaja sestra Adriana Emilia. To nam “omogoča, da vsak dan naredimo nekaj izjemnega, in seveda, da ljubimo, ljubimo, ljubimo z vsem srcem, tam je Bog.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
