Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 19. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Bog ni čarovnik s čudežno palico, ki uresniči vse želje, ampak daje to, kar srce res želi”

Mirjam Grebenc

Fotografija je last Mirjam Grebenc.

Katarina Berden - objavljeno 12/08/23

"Najbolj me je zaznamoval odnos, ki ga je imela zdravnica do vseh nas in do pacientov. Res mi je bila zgled in sem rekla Bogu, da želim, da tudi mene uporabi na tak način"

Mirjam Grebenc je najmlajša izmed sedmih otrok. Ko je bila stara osem let, se je njena družina za dve leti preselila v Španijo, nato za osem let še v Belgijo. Eno leto je živela v Sloveniji, nato pa je šla za štiri leta v Ameriko, kjer je končala študij in diplomirala iz molekularne in celične biologije s kemijo, ki je osnova za študij medicine.

Trenutno v Mariboru študira medicino, v prostem času pa rada igra kitaro, hodi v hribe, plava, obišče kak koncert ali prebere dobro knjigo.

Že od malega si živela v tujini v različnih državah. Kako te je kot otroka oziroma najstnico zaznamovala izkušnja življenja v tujini?
Zelo sem se veselila, ko je oči povedal, da se selimo v Španijo, nato je sledil šok, ker nisem znala jezika, mislila sem, da pri osmih letih razumem angleško in nemško, ampak nisem znala veliko. Pouk je potekal v angleščini in nisem nič govorila. Mislili smo, da bom morala ponavljati razred, vendar sem imela krasne učiteljice, ki so si res vzele čas zame, da so me naučile angleško.

Vsaka država je bila malo drugačna, drugačna kultura, Belgija je zelo drugačna od Španije, v Španiji je ogromno sonca, Belgija je zelo deževna, ljudje v Španiji zelo odprti, Belgijci zelo zaprti, Amerika pa je polna imigrantov, cel svet je tam, zato tudi kot imigrant nekako sodiš zraven.

Mirjam Grebenc

Kako je izkušnja odraščanja v tujini oblikovala tvojo identiteto Slovenke?
Vedno smo ohranjali stik s Slovenijo, domov smo se vračali za večje dopuste, ko smo bili v Ameriki, pa samo za božič, ker je pot toliko zahtevnejša. Za božič sem tako vedno prišla domov. V Španiji me je mami doma učila slovenščino, v Belgiji pa smo jo imeli v šoli. Tudi maturo iz slovenščine sem pisala, tako da sem bila vedno povezana s Slovenijo.

Po srednji šoli, ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo, je bil kar šok in sem se počutila kot tujka v svoji državi. Zdi se mi, da bi bila lahko malo bolje sprejeta.

Ko sem prišla iz Amerike nazaj v Slovenijo, sem imela veliko bolj pozitivno izkušnjo, družba je postala že veliko bolj odprta, vedno več Slovencev je v tujini. Včlanjena sem tudi v Društvo v tujini izobraženih Slovencev (VTIS). Selitev v Slovenijo je bila zato toliko lažja, ker sem spoznala ljudi, ki so imeli podobno izkušnjo.

Mirjam Grebenc

Marsikdaj si morala vse prepustiti in izročiti Bogu. Kako se je skozi življenje oblikoval tvoj odnos z Bogom in tvoja vera?
Rojena sem v verni družini, smo del neokatehumenske skupnosti, od majhnega sem odraščala v tem. V soboto zvečer smo hodili k evharistiji, vsak večer smo molili, v nedeljo smo imeli hvalnice. Ta skupnost je bila tudi tam, kjer smo živeli v tujini. Zato je bila selitev vedno lažja, saj smo bili takoj sprejeti med brate in sestre skupnosti in se je bilo zaradi tega lažje integrirati.

V srednji šoli v Belgiji sem imela profesorja za filozofijo, ki je bil ateist in tudi večina sošolcev ni bila vernih in so bili bolj liberalno usmerjeni. Spomnim se, da smo se takrat veliko pogovarjali o (ne)obstoju Boga in o tem, kako dokazati, da je oziroma ga ni. V tistem času me je to precej dajalo, imela sem osebno krizo in sem vmes podvomila o obstoju Boga, čeprav sem še naprej hodila v cerkev.

Imela sem občutek, da Boga ni oziroma da me ne ljubi, počutila sem se zelo osamljeno, tisti čas sem imela občutek, da me nihče na tem svetu ne ljubi, s prijatelji sem imela težave, čutila sem, da me prijatelji in starši nimajo radi, čeprav so me imeli …

V skupnosti pa sem vedno znova slišala, da me Bog ljubi. Vsako sredo, ko smo bili tam, sem jokala. Počasi se je začel nek odnos z Bogom, spoznala sem, da obstaja, me ljubi in da sem jaz tista, ki sem se oddaljila od njega. To ljubezen sem začela čutiti prek Božje besede, spovedi, evharistije …

Po srednji šoli sem imela ogromno načrtov, v Sloveniji sem imela fanta, moj načrt je bil, da se vrnem v Slovenijo in začnem študij medicine. Bog je vse moje plane porušil, nisem bila sprejeta na medicino, starši so mi takrat tudi povedali, da gredo na misijon v Ameriko. Takrat se mi je vse spremenilo in porušilo, saj res nisem želela oditi.

Katehet mi je rekel, naj se prijavim na študij v Ameriko. To je bila zadnja stvar, ki sem jo hotela slišati, ampak sem se vseeno prijavila na nekaj fakultet in bila sprejeta na čisto vse. Takrat sem videla, da so se mi vrata v Sloveniji zapirala, v Ameriki pa odpirala.

Leta 2016 je bil svetovni dan mladih na Poljskem. Zdi se mi, da mi Bog na romanjih močno govori. Takrat sem spoznala, da me kliče, naj grem v Ameriko. Prav tako sem pred odločitvijo romala na Brezje in tam znova prejela potrditev, naj grem v ZDA. Ko sem odhajala, mi je bilo zelo hudo, vendar sem želela izpolniti Božjo voljo.

V Ameriki sem prejela ogromno milosti in rasla v veri. Leta 2020 sem šla oznanjevat brez vsega, poslali so nas v kraje, ki jih nismo poznali. Šla sem z dvema dekletoma in tam sem še bolj izkusila, da me Bog zares ljubi, saj je bilo zelo lepo poskrbljeno za nas. Cel teden smo imele streho nad glavo in tri obroke.

Po diplomi nisem vedela, ali naj ostanem v Ameriki ali naj se vrnem domov. Na romanju se mi je odprla beseda o Izraelovem ljudstvu, ki je bilo razkropljeno po vseh deželah in ga je Bog pripeljal nazaj v rodno deželo. Bilo je precej očitno znamenje. 😊 Bog vse vodi. Vrnila sem se v Slovenijo in začela študirati v Mariboru, kjer se res dobro počutim in sem mirna.

Moja pot do Boga je bila nekoliko ovinkasta – najprej mi je vse odvzel, me na novo zgradil in sedaj mi vse daje na novo. Vmes je bilo veliko preizkušenj, ampak v tem sem spoznala Boga. Prek križa se lahko obrneš nanj in rasteš v veri. Videla sem tudi, da Bog ni čarovnik s čudežno palico, ki uresniči vse želje, ampak daje to, kar si srce res želi.

Mirjam Grebenc

Eno leto si kot prostovoljka delala v centru Carmen Hernandez v New Jerseyju, kjer skrbijo za ženske, ki si ne morejo privoščiti ustrezne zdravstvene oskrbe. Kako te je zaznamovala ta izkušnja?
To je bila včasih stavba v lasti Planned Parenthood, v kateri so opravljali ogromno splavov. Po Božji previdnosti je stavbo uspela kupiti Cerkev. Opravili so eksorcizem in ustanovili pro life center. Tam sem bila od samega začetka. To je bila zame velika milost. Delala sem pri zdravnici ginekologinji, ki ima devet otrok.

Sama sem vedno mislila, da kot zdravnica ne moreš imeti velike družine, tam pa sem videla, da se da oboje. Za vsako pacientko si je vzela čas, z vsemi se je pogovarjala. Imeli smo tudi sobo, kjer so se skupaj igrali njeni otroci, otroci medicinskih sester in pacientk.

K njej so prihajale ženske, ki jih drugje zaradi zavarovanja ali drugih razlogov niso sprejeli, veliko vernih žensk z veliko otroki, ki so jih drugje obsojali. Zelo lepo je bilo delati tam, še danes sva v kontaktu. Tam sem videla, da je biti zdravnica lahko zelo misijonsko delo. 

Nam lahko zaupaš kak spomin, izkušnjo iz časa študija v ZDA ali prostovoljnega dela, ki te je še posebej zaznamovala?
Najbolj me je zaznamoval odnos, ki ga je imela omenjena zdravnica do vseh nas in do pacientov. Res mi je bila zgled in Bogu sem rekla, da želim, da tudi mene uporabi na tak način.

Mirjam Grebenc

Zapisala si, da te je Amerika naučila, da je medicina več kot kariera. Kakšna zdravnica želiš biti?
Takšna, kot Bog želi, da sem. V svojem poklicu želim vsak dan izpolnjevati Božjo voljo. Ko sem bila v srednji šoli, sem gledala zdravniške serije in sem si želela biti kirurginja, da bom lahko delala čudeže, da bom reševala življenja in imela super kariero.

Po izkušnji v Ameriki pa sem videla, da je medicina lahko zelo lep misijon. Zato si bolj želim imeti dolgoročen odnos s pacienti, da mi lahko res zaupajo in da sem lahko z njimi, gradim odnos, jim pomagam v trpljenju in pokažem, da imata tudi trpljenje in bolezen lahko svoj smisel.

Trenutno se zanimam za specializacije ginekologije, onkologije, družinske medicine ali interne medicine, lahko pa da se bo to še spremenilo. Tudi prej sem rekla, da bom vse drugo, samo ginekologinja ne. Sedaj pa vidim, da je tudi to možnost. Ne vem še, kako me bo Bog vodil. Ne delam si pa preveč načrtov, ker se lahko zgodi, da se bodo porušili in spremenili. Zaupam, da me bo Bog še naprej vodil in mi dajal tisto, kar je zame najbolje. 😊

Tags:
intervjumladipoklic
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.