Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 21. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Če pomagaš otroku, spremeniš njegovo življenje za več desetletij. To me žene naprej”

Milena Senica Verbic

Fotografija je last Milene Senica Verbič.

Katarina Berden - objavljeno 25/04/23

"Daleč najboljša priprava na poseg je, če je starš popolnoma prepričan, da je to to, da razume, kaj boš naredil, ve, kaj lahko pričakuje, in mu je jasen cel potek"

Milena Senica Verbič je žena in mama 12-letnemu sinu ter zdravnica, specialistka otroške in splošne kirurgije. Je predstojnica otroške kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, pred tem pa je bila zaposlena na Otroškem oddelku kirurških strok v Splošni bolnišnici Celje. Je prva specialistka otroške kirurgije v Sloveniji.

Poleg tega sodeluje pri izobraževanjih o prvi pomoči pri Rdečem križu Slovenije, je članica štaba civilne zaščite Občine Šentjur. Pred kratkim ji je Štab Civilne zaščite Zahodnoštajerske regije podelil bronasto plaketo Civilne zaščite. Ves čas ostaja vpeta v številne preventivne programe v domači občini.

Če se ozrete na začetek svoje študijske poti, se verjetno spomnite pričakovanj in predstav o delu zdravnika, ki ste jih imeli v tistem času. So se predstave uresničile?
Zdravniški poklic se mi je vedno zdel nedosegljiv, zdravniki so se mi vedno zdeli, kot so včasih rekli, “bogovi v belem”, ki obvladajo in odrejajo življenja, pomagajo, so tisti, ki naredijo največ za ljudi.

Ko sem se odločala, kako naprej, sem razmišljala marsikaj. Sodim še v stari sistem, ko si lahko iz katerekoli srednje šole prišel na fakulteto. Takrat sem šla na srednjo zdravstveno šolo in jo končala.

Razmišljala sem o učiteljskem poklicu, potem pa sem začela razmišljati o medicini in sem si rekla, da grem samo poskusit, kako mi bo šlo na preverjanju, vendar mi je uspelo uspešno opraviti preizkus. Ko sem videla, da sem naredila nekaj, za kar sem mislila, da mi ne bo uspelo, sem si rekla: “Okej, potem pa poskusimo.”

Ko sem začela delati, sem ugotovila, da je to to. Na koncu študija sem bila prepričana, da se bom ukvarjala s pediatrijo ali ginekologijo, na koncu sem pristala popolnoma drugje, ker se mi zdi, da z nekimi konkretnimi stvarmi, ki jih vidiš in narediš, človeku spremeniš življenje in takoj vidiš učinek. Kirurgija je zelo konkretna, vidiš rezultat in učinek tega, kar si naredil z lastnimi rokami.

Otroška kirurgija se mi je zdela odlična kombinacija, ker imam rada otroke. Zdelo se mi je, da bom tukaj domača, čeprav nisem vedela, v kaj se spuščam. Otroška kirurgija prej v Sloveniji ni obstajala, ampak bila sem mlada in želela sem narediti vse, da bi se kaj spremenilo.

Večkrat razmišljam, zakaj mi je bilo tega treba, ker sem v osnovi zelo občutljiva, stvari me zelo prizadenejo, sploh če vidim, da ljudje trpijo ali stvari ne gredo, kot bi si človek želel. Ampak nekako je moralo tako biti, ta poklicna pot mi je omogočila, da pomagam drugim in tudi sebi, postanem boljši človek.

Milena Senica Verbic

Vaše delo je naporno, težko, gotovo velikokrat tudi psihično in čustveno zahtevno. Kaj vas motivira?
Motivacija je, ko vidiš konkreten rezultat, da s tem, kar narediš, pomagaš otroku, pomagaš človeku, da pride k zdravju in da mu je bolje. Če pomagaš majhnemu otroku, spremeniš njegovo življenje za več desetletij in to je tisto, kar me žene naprej.

Je težko, velikokrat nosim zgodbe domov. Ko se peljem domov, večkrat razmišljam, ali je bilo vse tako, kot bi moralo biti, ali bi morala kaj drugače narediti, je bilo res vse 100-odstotno prav? Nosiš stvari s sabo, čeprav jih moraš, če želiš preživeti, dati malo na stran, čeprav ti ni vseeno. Večkrat sem se spraševala, zakaj to počnem, ker res ni lahko.

Ampak ko vidiš rezultat, ko vidiš, da je bolje, ko vidiš nasmejan obraz, ko se ti nekdo zahvali, ko ti starši rečejo, da so mirni, da so zaradi tebe pripravljeni na poseg, ker vedo, da vemo, kaj počnemo, takrat da to veliko energije za naprej, da se lahko boriš.

Kaj storite, ko pride do težkih, morda žalostnih situacij. Kako pustite čustva ob strani?
Ko prideš v težko situacijo, ko moraš narediti nekaj konkretnega, veš, da moraš narediti, poskušaš odmisliti vse drugo, tisto potem pride za tabo. Potem greš čez vse, kar si naredil, premelješ, si potem razčistiš, kaj je bilo dobro, kaj bi lahko naslednjič naredil bolje, in predelaš, da ne nosiš tega dolgoročno v sebi. To ni dobro za zdravje.

Kaj svetujete staršem, ki pripravljajo svojega otroka (in sebe) na operacijo ali odhod v bolnišnico? Kako naj jim vse skupaj pojasnijo in razložijo?
Najprej mora biti pomirjen starš, zato si v ambulanti ob prvem srečanju vedno vzamem čas. Včasih že, ko prideta otrok in starš skozi vrata, veš, da jih zelo skrbi. Moraš jih pomiriti. Čutiš, da jih skrbi. Vzamem si tudi čas, da pomirim otroka. V ambulanti imam štampiljke, otroci dobijo kak bonbon, če starši dovolijo, in tako na miren način dobim pozornost otroka, da se umiri, ga pregledam.

Potem pa staršem vse konkretno razložim. Ne enkrat. Ko prideš k zdravniku, si od vsega, kar ti povedo, zapomniš dve ali tri stvari, tudi sama imam tako izkušnjo, ko grem k svoji zdravnici. Zato ponovim večkrat in dam natančna navodila.

Ko vidim, da razumejo, vem, da bo stvar šla dobro. Če je urgentno, potem itak ni vprašanj, takrat moraš samo narediti. Kadar pa ni urgentno, moraš pridobiti zaupanje otroka in starša.

Daleč najboljša priprava na poseg je, če je starš popolnoma prepričan, da je to to, da razume, kaj boš naredil, ve, kaj lahko pričakuje, in mu je jasen cel potek. Bolj kot so natančna navodila, lažje je. Pomembno je, da razložiš vse, tudi to, kar bi lahko morda šlo narobe. Nikoli ne smeš reči, da bo vse super. Včasih gre lahko kaj narobe. V medicini ena plus ena ni dva.

Razložiti moraš na lep in enostaven način. Najbolj pomembno je, da starš vse razume in je pomirjen, ker je on tisti, ki lahko otroka popolnoma pripravi na poseg, saj ga najbolj pozna. Rezultat posega ni odvisen le od tega, kaj tehnično storiš, ampak tudi od zaupanja pacientov in staršev. Je seštevek vseh teh dejavnikov.

Milena Senica Verbic

Iz tega, kar pripovedujete, lahko sklepam, da biti zdravnica ni vaša edina vloga. Morate biti tudi psihologinja, terapevtka, učiteljica, imam prav?
Res je. Če otrok ni zadovoljen, če je starš vznemirjen, pride do dvoma, kar pa ni dobro za celoten proces. Sama stremim k temu, da se do pacientov obnašam tako, kot bi želela, da se drugi obnašajo do mene, če bi bila v podobni situaciji.

Zdravniki smo samo ljudje, nismo “bogovi v belem” in moramo razumeti človeka, ki je na drugi strani in ima svoje potrebe, strahove, želje. Vse to moraš razumeti, če želiš doseči dober rezultat. Pri otrocih je pa zelo fino to, ker jasno vidiš, da je bolan, ko pa je bolje, to tudi takoj opaziš. To je zelo dobra motivacija za delo.

Kako poskrbite za svoje zdravje (tako fizično kot duševno)? Kaj je tisto, kar vam pomaga, da vztrajate pri svojem delu?
Naučila sem se, da vsak dan potrebujem vsaj pol ure fizične aktivnosti, pol ure zase. To je ponavadi zjutraj pred službo, takrat je edini čas. Grem teč ali na sobno kolo, da dam vse ven. Ko si fizično pri močeh, vsi strahovi in misli avtomatično zbežijo stran.

Drugo pa je to, da moram zaupati v ljudi, moram zaupati v Boga. To mi pomaga. Tu bi se navezala na besede profesorja in otroškega kirurga, ki dela v Koloradu. K njemu se hodi učit ves svet. Tudi jaz sem bila tri mesece tam.

Takrat je rekel: “Ko boste prišli domov, ne poskušajte spremeniti vsega naenkrat, ker stvari ne gredo na hitro. Zaupajte v Boga, delajte dobro in stvari se bodo dobro izšle.” Na te besede se večkrat spomnim. To mi je vodilo za delo.

Milena Senica Verbic

Kakšno popotnico bi namenili študentom medicine, ki so šele na začetku svoje poti proti izobrazbi in poklicu zdravnika?
Veliko se srečujem s študenti in jim povem, da morajo zaupati sebi, zaupati v to, kar počnejo, morajo biti dobri ljudje in dejansko morajo verjeti v uspeh. Če bodo verjeli, da bodo dobri in da bodo uspeli, potem se bodo stvari dobro uredile.

Močno priporočam, da se gredo izobraževat tudi v tujino. Tujina ti ta ogromno izkušenj in te nekoliko spremeni. Pomembno je tudi to, da si vzamejo čas zase.

Vedno pa jim polagam na srce, da morajo ostati ljudje. Tudi ko doštudiraš, moraš ostati človek, moraš delati s srcem. Je težko, ampak če zaupaš, se vse dobro reši.

Tags:
otrocipoklic
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.