Vprašanje bralke:
Zasledila sem misel, da se kristjani preveč zapiramo v svoje socialne kroge in da si ne upamo bolj odločno in samozavestno stopiti tudi med nazorsko drugačne skupine. Po eni strani razumem, da živimo v zahtevnem svetu, ki marsikdaj nasprotuje vsaki identiteti in je zato treba imeti močno zaslombo v svojih krogih. Po drugi strani pa se mi vseeno zdi, da je potrebna tudi odprtost do, recimo, nevernih, ker se imamo ne nazadnje tudi od njih kaj naučiti. Zdi se mi, da danes tega primanjkuje. Zanima me vaše mnenje o tem.
Simona
Odgovarja msgr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof:
Oceno, “da se kristjani preveč zapiramo v svoje kroge”, je težko preveriti. Smo namreč precej različni. Je pa danes zelo “moderno” očitati nekomu, da vztraja pri svoji identiteti, ostaja zvest sebi in ne pristaja na “vsegliharstvo”. Kakor da bi ne smeli več vedeti, kdo smo in kaj bi radi bili kot Slovenci, katoličani ali moški oziroma ženske.
Vse naj bo eno samo mavrično prelivanje iz enega v drugo brez mej, razlik in istovetnosti. Megla ali kalna voda, v kateri je lahko ribariti. Toda tisti “prebujenci”, ki to razglašajo, zelo dobro vedo, kdo so in kaj hočejo. Človeka je treba izkoreniniti, da ga lahko oviješ okoli prsta.
Katoličani smo postali manjšina. Znani sociolog religije P. Berger imenuje to nazorska, vrednostna, mnenjska manjšina. Naše vrednote in pogledi v nekdaj krščanskih okoljih več ne štejejo, ne glede na to, koliko nas je na seznamu prebivalcev.
Manjšina se mora truditi za svoj obstoj, večini se ni treba. Pri tem ima po njegovem na voljo tri drže: dve skrajni in eno uravnoteženo. Vemo, da so skrajnosti najlažje in najbolj mikavne. Pa tudi sporne in pogubne.
Eno skrajnost predstavlja zapiranje v svoj krog, v zaprto skupnost, v sekto. Človek, ki v sebi ni trden, se kakor žival brez hrbtenice obda z oklepom predsodkov in somišljenikov. To sicer precej uspešno zagotavlja preživetje in varuje zvestobo sebi, vendar zavira razvoj in rast ter plodno izmenjavo z okoljem.
V drugo skrajnost pa gredo tisti, ki se okolju tako prilagodijo in priličijo, da začnejo svoje značilnosti omalovaževati, se jih sramovati ter se na koncu sebi odpovedo in se stopijo z večino. Po tej poti gredo vse vrste “poturic” in janičarjev, ki so običajno najbolj zagrizeni nasprotniki svoje, a zatajene identičnosti.
Ostaja pa še tretja možnost. Ta je najtežja in zahteva visoko stopnjo zrelosti, poguma (“Korajža velja!”) in trdnosti v sebi. Če gre za zvestobo svojemu kulturnemu in narodnostnemu poreklu, imenujemo to “narodna zavednost”. Ta nima nič opraviti s šovinizmom in nacionalizmom. V krščanski veri pa se taka drža imenuje pričevanje.
Šele ponosna zvestoba sebi omogoča sproščeno odprtost in spoštovanje do drugih ter vse vrste izmenjav z njimi. Zrel človek spoštuje drugega, a pred njim ne klečeplazi in se tudi ne sramuje sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. Ve, da nihče ni popoln, zato se ne pusti zmesti nenehnim pogrevanjem preteklih stranpoti. Pričakuje pa, da mu drugi to spoštovanje vračajo.
Kristjani se ne smemo pustiti ujeti v dilemo: ali izključevalno sektaštvo ali kapitulantska asimilacija. Obe skrajnosti sta pogubni. Treba je najprej biti zaveden in trden v sebi, brez kakršnegakoli občutka manjvrednosti. Ponos ni ošabnost. Ponosa nam včasih manjka in od tod morebitno zapiranje pred drugimi.
Dolga desetletja enoumja, negativne propagande in pranja možganov, ki ga noče biti konec, naredijo svoje. Ko pa je človek enkrat v sebi trden, sproščeno srečuje druge, jim brez bojazni prisluhne, preverja svoj in njihov prav in z njimi sodeluje povsod, kjer lahko.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 27.
