Zdrava prehrana mora zagotavljati vsa hranila, ki jih osnovna enota organizma – celica potrebuje. Osnovna hranila so beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali, v prehrani ne sme manjkati antioksidantov in tudi ne vode, v količinah, primernih za posameznika, in to vsak dan.
Za zdrav obstoj in trdno zdravje ni dovolj le ustrezna količina, ampak tudi kakovost teh hranil, kar enačimo z biološko razpoložljivostjo oziroma izkoristljivostjo. To je zlasti ključno pri beljakovinah.
Ni vsaka dieta za vsakogar
Ljudje smo si zelo različni. Ne ločimo se le po spolu in starosti, veliko bolj nas razlikuje naš življenjski slog. Bolj telesno dejavni naj bi v prehrani zaužili več energije in mnogo več zaščitnih snovi, antioksidantov, z uživanjem sadja in predvsem zelenjave, medtem ko naj tisti s pretežno sedečim delom skrbno pazijo pri količini energije obrokov, torej pri količini maščob, sladkorjev.
Doječe mame naj predvsem poskrbijo za dovolj velik vnos beljakovin in mineralov, ženske v odrasli dobi naj bodo pozorne na količino železa v prehrani, moški med drugim na dovolj selena. Še več razlik lahko najdemo v hipu. Zato je določitev nekih splošnih priporočil za večino državljanov neverjetno zahtevna naloga.
A bolj ko se ukvarjamo s podrobnostmi, več grobih osnov odkrijemo. In te so, da je za povprečnega človeka v teh krajih najbolj primerna uravnotežena mešana prehrana, v kateri najdemo čim bolj pester in raznolik izbor živil tako rastlinskega kot živalskega izvora. To so tudi priporočila NIJZ, ki jih najdemo na spletu in ki naj bi jim sledili tako v svojih domovih kot v vseh javnih ustanovah, kjer se tudi prehranjujemo.
Izločanje vrste živil
Glede na izjemne potrebe nekateri med nami ne morejo oziroma ne smejo uživati mleka, ali jajc, ali glutena, ali stročnic, ali česa drugega. Ti vse življenje natančno spremljajo svojo prehrano, izločajo sporna živila iz prehrane, saj si tako zagotovijo prijetnejši in vsekakor zanje bolj zdrav ter mnogokrat sploh znosnejši vsakdan.
Pri vsakem izločanju živil je pomanjkanje določenih hranil precej verjetno, posebej če nismo dovolj skrbni pri izbiri živil in pri sestavljanju vsakodnevnega jedilnika. Več izločanj vodi v vedno bolj enoličen jedilnik. Po izkušnjah sodeč to vodi v hujša pomanjkanja hranil, ki jih le stežka premostimo.
To ne gre tako hitro, kot bi si želeli, slabo počutje pa je v teh primerih zelo dolgotrajno. Takšne diete zaradi prehranskih posebnosti, ki se začnejo že v otroštvu (in na srečo v večini primerov izzvenijo), resno ogrozijo otrokov razvoj in rast, če niso res skrbno načrtovane in otrok obenem ne poje vsega, kar s(m)o mu namenili pri obroku.
Obstajajo izjeme, žal pa večina otrok ne poje vsega pri obroku ne doma ne v šoli ali vrtcu. Otrok tako tone v zanj vedno bolj nezadovoljivo prehrano.
Podobno se rado zgodi v primeru izločanja živil na podlagi prepričanj. To pogosto velja za prehrano brez mesa ali celo brez živil živalskega izvora. Le skrbno načrtovanje, ki je prilagojeno posamezniku, lahko zagotovi ustrezna hranila v dovolj velikih količinah, upoštevajoč izkoristljivost hranil, da organizem ne zapade v pomanjkanje, kar vodi v slabo počutje, celo bolezen.
Če bi bila na mestu organizatorja prehrane v vrtcu ali šoli, si ne bi upala prevzeti tveganja, da bi prehrana v takih primerih zagotovila dovolj hranil vsem, ko se večina staršev zanaša na prehrano, ki jo otroci pojedo čez dan zunaj doma.
“Saj ne jemo veliko doma”
Prehrana v javnih ustanovah se je v zadnjem desetletju precej izboljšala. Seveda pa prva skrb organizatorjev prehrane ostaja, da otroci hrano sploh pojedo. Še tako zdrav jedilnik ne pomaga, če večina hrane ostane in jo moramo zavreči. Nobena sprememba, čeprav na bolje, ne sme biti hipna. S postopnim spreminjanjem dosežemo več tako doma kot drugod.
Spomnite se priporočil, naj se izogibajo sladkorju v pijačah, predvsem v čaju. Danes le še izjemoma otroci v šoli dobijo sladkan čaj, pa se nihče ne pritožuje glede tega. Tako bi morali ravnati tudi v primeru naravnih mlečnih izdelkov namesto sadnih – s postopnim nadomeščanjem bi jih otroci vzljubili.
Podobno velja za uvajanje več stročnic na jedilnik ali več ribjih jedi ali za zmanjševanje količine soli na jedilnikih in podobno. Postopno, s posluhom za otroke in res počasi, korak za korakom uvajajmo tiste spremembe, ki so ključne.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
