Skupina Tvoj glas, ki izvaja sodobno krščansko glasbo in je izšla iz župnije Ljubljana – Dravlje, bo letošnjega decembra praznovala dvajseto obletnico delovanja. Mnogi poznate njihove avtorske Življenje v tebi, Si kdaj ali Hočem, s katerimi so kar trikrat stopili na zmagovalni oder festivala Ritma Duha (danes imenovan Ritem srca).
Sedemčlansko zasedbo odlikuje kakovost glasbe, nastopi, ki pustijo vtis, in spoštljiv odnos do glasbe, ki jo izvajajo. Pogovarjali smo se s pevko in pianistko Anamarijo Jemec, ki nam je o zasedbi s precej dolgim stažem razkrila zanimivosti, ki jih o njej še nismo vedeli.
Anamarija, vaša zasedba se je v obdobju delovanja precej spreminjala. Katerih sedem članov se v njej nahaja danes?
Najprej naj omenim našo glavno pevko Natašo Bijelac Kores, nadaljujem s pevko Katarino Jerkovič in z mojo malenkostjo – v zasedbi igram klavir in pojem. Akustično kitaro smo prepustili Andreju Horvatiču, na električni kitari “zažiga” Milan Bijelac, na basu Matija Cergolj, na bobnih pa je mojstrski Miha Friedrich.
Kar nekaj od vas je obiskovalo isto generacijo Škofijske klasične gimnazije, kajne?
Res je, Matija je bil moj sošolec, Miha pa je hodil v paralelko. Naj dodam, da imam zelo lepe spomine na gimnazijo. Na ŠKG-ju so se stkala prijateljstva, ki so do danes ostala ista, kot so bila takrat. Lani smo praznovali dvajseto obletnico mature. Ko sem srečala sošolce, je bilo čutiti, kot da ni minilo nič.
Vaš bend izhaja iz draveljske župnije. Kako se je vaše muziciranje začelo?
V župniji smo imeli mladinski zbor z inštrumentalci. Nataša (Draveljčanka) je bila v zboru občasno solistka, jaz sem igrala na klavir (takrat sem bila “pritepenka” s Kodeljevega), Draveljčana Matija in Andrej pa sta bila na basu in kitari. To je bilo naše osnovno jedro.
Nekega dne pa sta Matija in Andrej nagovorila Natašo in mene, da se udeležimo Ritma duha s svojo pesmijo. Spomnila sem se, da imam v predalu avtorsko pesem Življenje v tebi, a si nisem mislila, da je tako zelo dobra.
Komad smo malce “popilili”, Andrej je dodal solaže za kitaro (želel je ustvariti nekaj podobnega kot v pesmi Letim skupine Katrinas). Zato ima naša skladba tako “odštekane” akorde, ki jih je moral res dobro zvaditi. (smeh) Ker smo si želeli, da bend ne bi bil popolnoma običajen, smo vanj povabili še bobnarja na kongih.
Ste imeli kaj podpore v župniji?
Seveda, veliko. Jezuiti s p. Lojzetom Bratino na čelu ter bratoma in patroma Davidom ter Ivanom Brescianiem so nas podpirali s koncerti in izdajo CD-ja. Odstopili so nam zakloniščni prostor, ki ga imamo še zdaj, res pa je, da ne vadimo tako redno kot nekoč. Da bi jim podporo vsaj malo povrnili, smo igrali pri svetih mašah. Tudi dandanes za velike praznike enkrat do dvakrat letno glasbeno popestrimo sveto mašo.
Glede na vaše priimke vidim, da so v bendu tudi zakonske/sorodstvene vezi …
Res je, a te so se zgodile naknadno. To je bila ljubezen med Natašo in Milanom, za katero je “kriva” moja porodniška.
Kako natančno?
Zaradi skorajšnjega poroda sem za nekaj časa nehala igrati v bendu. Namesto klavirja je vanj prišel nadomestni kitarist Milan. Prej električne kitare nismo imeli. Milana smo pred dvanajstimi leti spoznali v zaklonišču na Viču, kjer smo snemali mojo mašo.
Milan in Nataša sta tisti dan nekam dolgo snemala vokale. (smeh) Dejali smo, da bi bila električna kitara dobra obogatitev benda in Milan je še zdaj naš član.
Koliko otrok se je rodilo članom benda?
Eden, dva, tri … 13 otrok.
Se vaše družine z otroki družite med seboj?
Ne, nismo še Gloria (vokalna skupina, op. a.). (smeh) Ti otroci so se pojavili pozno, zadnjih osem let, ko smo člani benda že opustili intenziteto nastopov. So pa moji otroci hodili na naše vaje, saj sem bila prva iz benda s podmladkom.
No, tudi nekajmesečni dojenček pevke Katarine je bil spomladi na vajah. Pripravljali smo se za večer sodobne krščanske glasbe Mesto na gori. Dojenček je prenesel tudi večerne vaje, vmes je žvečil kable ipd.
Nam lahko opišete člane benda, s čim se ukvarjate in od kod prihajate?
Jaz učim klavir v glasbeni šoli na Rakovniku, prihajam pa iz župnije Zadobrova. Nataša in Milan živita v vasi z zanimivim imenom Vino (blizu Pijave Gorice). Nataša je socialna pedagoginja, Milan kemik. Matija prihaja iz Naklega in poučuje solo petje na glasbeni šoli na Vrhniki, sicer pa je kemik.
Katarina je Kosežanka, po poklicu socialna pedagoginja, Andrej pa je ostal Draveljčan in je podjetnik. Naš bobnar Miha je Ljubljančan in igra v različnih bendih, pihalnih orkestrih ter poučuje v glasbeni šoli na Rakovniku.
Kako pa se dopolnjujete značajsko?
Nataša je čuteča in nasmejana, Andrej skrben, Milan natančen. Oba kitarista skrbita za red, določata, kdo ima uvode, urejujeta note ipd. … Jaz sem bolj spontana in skrbim za to, da skladbe zazvenijo malo drugače. Matija se rad šali, obenem pa nas na vajah priganja k učinkovitosti.
Morda tudi iz razloga, ker je zopet postal mladi očka in se mu mudi domov. Katarina je polna energije in poskrbi, da imamo dovolj sladkorja v krvi. Obenem je pridna tajnica, ki zapisuje pomembne stvari in objavlja na družabnih omrežjih. Miha je kot bobnar zelo glasen, kot oseba pa tih, a zna zelo modro ustaviti stvari, ko gredo predaleč.
Vsakič, ko igrate na velikonočni vigiliji v Dravljah, uživam. Glasovno in inštrumentalno obvladate stvari, imate prezenco, obenem pa je čutiti, da ste pri sveti maši prisotni duhovno in spoštljivo. Kako pa vi vidite vaše glasbeno udejstvovanje?
Nastali smo v “bazenčku” festivala Ritma duha ter drugih skupin. Naše pesmi so se pojavljale marsikje, lahko bi rekla, da so v nekem obdobju “eksplodirale”. A sčasoma se je ugotovilo, da vse skladbe niso primerne za vse priložnosti. Letos spomladi smo na primer sodelovali na glasbenem večeru Mesto na gori, ki je bil slavilno naravnan.
Naša glasba in naš nastanek pa nista slavilno orientiran. To je stvar duhovne rasti posameznih članov. Ker se videvamo samo občasno, duhovna rast ni nujno tako zelo močna oz. se nismo imeli časa definirati na ta način.
Naj dodam, da sem jaz tista v bendu, ki “sitnari”, da je v liturgičnem smislu v skladbah vse v redu. Preostali člani mi v šali pravijo, da jim težim. No, saj se na koncu vsi strinjamo, da je tako res najbolj primerno.
Drugače pa se mi zdi čudovito in obenem neverjetno, ko nas patri iz Dravelj povabijo na tako velike praznike, ki so običajno zborovsko naravnani. Vedno iščemo ravnotežje, saj ne želimo, da bi sveta maša izpadla kot koncert. Saj gre za radostno bogoslužje, a trudimo se, da ga glasbeno obarvamo na pravi način, ki odraža veselje nad vstajenjem.
Upam, da vas bomo čim večkrat slišali na tem mestu.
Tudi mi še nismo rekli, da bomo z bendom končali. Trenutno smo res v obdobju, ko imamo majhne otroke in posledično malo časa, a kljub temu smo uspeli sodelovati na Mestu na gori, peli na poroki, vsake pol leta igramo v Dravljah …
Vas kaj mika, da bi se po treh zmagah na Ritmu duha še kdaj prijavili na festival Ritem srca?
Moram priznati, da me je letos zamikalo, tako da – morda se bomo res.
Kaj menite o slovenski sodobni krščanski glasbi, je dovolj kakovostna?
Menim, da je bilo včasih pomanjkanje priložnosti za izvajanje te glasbe in več prepoznavnih glasbenikov, kot so Sašo in Robi, Svetnik, Stična bend in Tvoj glas. Zdaj pa je priložnosti za nastope več, prepoznavnih glasbenikov pa morda manj.
Menim tudi, da bi morali Slovenci napisati več izvirnih darovanjskih in obhajilnih pesmi, kvalitetnih seveda. Protestantska duhovno-ritmična glasba, ki prihaja k nam, seveda nima tovrstnih vsebin.
Vi še pišete?
Že dolgo ne. Od začetka delovanja benda sem pisala skladbe. Nataša je pisala besedila, jaz pa sem ustvarila glasbo ali pripravila aranžma.
Morda bi bila dobra ideja, da bi vi prispevali kakšno kvalitetno darovanjsko oz. obhajilno?
Skladbe našega benda so bile osebnoizpovedne. Moja najbolj liturgična duhovna glasba je bila maša, ki so jo izvajali na festivalu Stična mladih, a ker so standardi za tovrstno glasbo visoki, se je uvrstila le med otroško glasbo, ne pa v standardno pesmarico. Za darovanjsko pesem si moram vzeti čas, saj mora ta izhajati iz liturgičnega besedila. Tu osebni navdih ni na prvem mestu. Moram še zrasti v tem.
Kdaj lahko skupino Tvoj glas slišimo naslednjič?
Naj bo izziv, da ob 20. obletnici delovanja našega benda pripravimo božični koncert. Morda bi se lahko ob dvajseti obletnici naše prve pojavitve na festivalu Ritma Duha leta 2004 udeležili tudi festivala Ritma srca … Pustimo se presenetiti.
