Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 29. maja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Alkohol, marihuana in pornografija so zastrli vse, kar je bilo zame dragoceno”

Wojciech Ślaz z rodziną

fot. arch. prywatne Wojciecha Ślaza

Wojciech Ślaz z rodziną

Katarzyna Szkarpetowska - objavljeno 03/05/23

Njegovo življenje je dokaz Božje ljubezni. Nekoč je bil zasvojen, zdaj je svoboden in srečen

“Živel sem v negotovosti, v strahu pred Bogom, ki sem ga imel za strogega policaja, ki čaka, da se spotaknem,” pravi Poljak Wojciech Ślaz, mož, oče, oznanjevalec in medicinski tehnik.

Ste se v najstniških letih sprejemali?
Vsekakor ne. Delal sem se, da sem močan, v resnici pa sem imel slabo samopodobo, počutil sem kot nihče. Mnenje drugih je postajalo odločilno za lastno vrednost, iskal sem njihovo odobravanje.

Kakšno je bilo to iskanje?
Obupano, povezano z razmišljanjem, da si moram priznanje in ljubezen zaslužiti. To je bila posledica tega, kar se je dogajalo pri nas doma. Oče je bil odvisen od alkohola in najin odnos takrat ni bil najlažji. Danes je to za njim, ne pije več, a takrat je prestajal težke čase.

Da bi se razbremenil razmer v družini in potešil lakoto po priznanju in sprejetosti, sem zašel v slabo družbo in posegel po mamilih. Dolga leta sem bil odvisen od alkohola, marihuane in nikotina. Padel sem tudi v greh pornografije, ki mi je odvzela občutek dostojanstva. Zaradi odvisnosti sem imel težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju odnosov. Ko sem začel hoditi s kakšnim dekletom, je najino razmerje trajalo največ dva tedna. Alkohol, marihuana in pornografija so zastrli vse, kar je bilo zame dragoceno.

Wojciech Ślaz z rodziną

Pri sedemnajstih ste se odpravili na duhovne vaje, ki so vam odprle vrata v duhovno življenje. Kljub temu niso prinesle spremembe, ki ste jo potrebovali.
To je bil enotedenski umik, ki ga je vodil duhovnik eksorcist in so dejansko potekale sredi ničesar.

Po naključju sem bil priča izganjanju hudiča nad dekletom, ki se je udeležilo teh duhovnih vaj. Nekaj dni prej sem jo spoznal kot skromno in tiho. Odpravil sem se v garderobo po rokavice ali kapo, saj je bila zima, iz sosednje sobe, kjer je pri njej potekalo izganjanje hudiča, pa je grozljivo ropotalo. Vedel sem, da to ni človeški glas. Začel sem se tresti. Ta izkušnja je potrdila moje prepričanje, da duhovno življenje res obstaja.

Po vrnitvi z duhovnih vaj sem opustil alkohol in cigarete, omejil marihuano, postal pobožen, a vse to ni izhajalo iz ljubezni do Boga, temveč iz strahu pred obsojanjem in Satanom, ki sem ga lahko slišal. In ker so spreobrnitve, ki jih motivira strah, nestalne in krhke, so se v kratkem času, po približno mesecu dni, odvisnosti vrnile. Mogoče v manjši meri, a vseeno. Še naprej sem se boril tudi s svojo slabo samopodobo in občutkom, da nisem pomemben. Živel sem v negotovosti, v strahu pred Bogom, ki sem ga imel za strogega policaja, ki čaka, da se spotaknem.

Mnogo let po omenjenem umiku sem naletel na knjigo, v kateri sem prebral, da obstaja Sveti Duh. In šele tedaj se je začelo. (smeh)

Wojciech Ślaz z rodziną

Kaj se je začelo?
Bila je knjiga (misijonarja in salezijanca iz Indije, op. a.) Jakoba Manjackala. Ko sem jo prebral, sem na internetu začel iskati članke in videoposnetke o Svetem Duhu, o karizmah, o živi Božji besedi. Prijavil sem se na duhovne vaje, ki jih je vodil prav on. Pričakoval sem jih z velikim upanjem v srcu. Ko so se začele, je Bog deloval z veliko močjo.

Med tem umikom sem prejel novo srce in novo življenje.

Končno sem se osvobodil alkohola, kajenja in pornografije. To ni bila polovična, ampak stoodstotna osvoboditev. Od takrat se nisem ubadal z nobeno od teh odvisnosti! Božja milost se je dotaknila tudi mojega zakona. Od takrat sem videl ženine potrebe, ki jih prej nisem opazil, ker sem bil osredotočen samo nase in na svoje potrebe.

Pred šestimi leti sta z ženo posvojila sina Marcela.
Imela sva težave pri spočetju otroka. Poskusi zdravljenja so se izkazali za neučinkovite. Zdravniki so predlagali zunajtelesno oploditev, a sva jo zavrnila. Odločila sva se, da se vpiševa v posvojitveni tečaj, ki ga organizirajo pred posvojitvijo. Tečaj je bil za naju velik blagoslov. Ne samo, da je izpostavil številna vprašanja v zvezi s posvojitvijo, ampak nama je tudi pomagal graditi najino zakonsko zvezo.

Marcela sva spoznala, ko je bil star šest tednov. V trenutku, ko sem ga vzel v naročje, sem začutil, da želim biti njegov očka. V veliko veselje nama je, da je z nama.

wojciech-slaz-ewangelizacja

Tri leta po tem, ko sta posvojila Marcela, se vama je rodila hčerka Marysia. Z zdravstvenega vidika je bilo to nemogoče.
Zdravstveno da, toda Bog je naredil čudež. Ko je k nama prišel Marcel, sva se v posvojitvenem centru prijavila še na en tečaj, ki bi nama odprl pot do posvojitve drugega otroka. Takrat sem že pripadal karizmatični skupnosti. Na enem od nedeljskih slavilnih večerov, ki jih soorganizira naša skupnost, so bile izrečene besede, da Bog ozdravlja neplodnost.

Z vsem srcem sem verjel, da so te besede namenjene meni. Manj kot mesec dni pozneje se je izkazalo, da je žena noseča, datum spočetja, ki ga je ocenil ginekolog, pa je … tista nedelja. (nasmešek)

Vam to, da ste član takšne skupnosti, daje moč?
Biti v skupnosti mi daje življenje! Mislim, da bi, če ne bi bilo skupnosti, zapravil sadove tega, kar sem prejel od Boga. Morda bi tudi dopustil, da me svet prepriča, da se je vredno vrniti k starim navadam in odvisnostim. Kajti eno je prejeti milost od Gospoda, drugo pa jo vzdrževati z ognjem vere. In skupnost ohranja ta ogenj v mojem srcu pri življenju.

Skupnost pomeni tudi lepe odnose, prijateljstva, bratstvo … Ko mi je vodja naše skupnosti pred časom dejal, da me želite intervjuvati, sem začel iskati izgovore. Rekel sem, da nimam časa ali poguma. Na to je odgovoril: “Čas in pogum pripadata Gospodu.” Ta stavek me je prepričal in danes sem vesel, da se pogovarjava.

wojciech-slaz-ewangelizacja

Delate kot medicinski tehnik, izvajate negovalne storitve na domu svojih pacientov. Vam je to delo všeč?
Zelo, čeprav kot otrok in pozneje najstnik nisem kazal zanimanja za zdravstvene poklice. Bil sem zadnji, ki bi si želel imeti opravka s krvjo. Prihajam iz majhnega mesta in na podeželju je nekaj naravnega ubiti kokoš za juho ali prašiča za klobase. Kadarkoli sem videl, da se doma pripravlja takšna “akcija”, sem se skušal skriti, da prvič: tega ne bi gledal, in drugič: da me ne bi prosili za pomoč. (smeh)

Danes pa kri jemljem brez težav in tolažim tiste, ki se tega bojijo. Delo je moja strast. Vesel sem, da me Bog pošilja k ljudem, ki jih, če ne bi bilo poklica, ki ga opravljam, verjetno nikoli ne bi srečal.

Ali evangelizirate tudi pri delu?
Se zgodi. (smeh) Niso samo telesne rane tiste, ki potrebujejo nego, temveč jo tudi duhovne rane. Ljudje morajo slišati o najboljšem zdravniku, to je Jezus.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Tags:
intervjuspreobrnjenjezasvojenost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.