Laurina zgodba je poučna v več pogledih. Dobro pokaže, kako lahko Božja ljubezen dobesedno rešuje življenja, kadar se je v polnosti zavedamo, in kako slaboten in ranljiv je človek, ki se odloči živeti brez nje. Laura je to izkusila na lastni koži za ceno težkih let, ki jih je zaznamovala zasvojenost z alkoholom, drogo in zdravili.
Njene zasvojenosti nihče ni predvidel. V družini so bili štirje otroci in ničesar jim ni primanjkovalo. Kljub temu je kot najstnica dobila občutek zaprtosti, kot da je “ujetnica”. Po naravi je zadržana in vase zaprta in je začela iskati nekaj, kar bi ji pomagalo, da se prebije skozi vsakdan.
Pri 13 letih je s starejšimi prijatelji začela uživati marihuano in piti alkohol. Kmalu ji ti učinki niso bili več dovolj in je iskala nekaj močnejšega. Marihuano je zamenjala s kokainom.
Ker je bilo to predrago, se je lotila zdravil. “Nisem si mogla predstavljati življenja brez zadetosti,” je povedala za Aleteio. “Droga ali smrt. Substance so bile 15 let moja rešilna bilka.”
Družina počasnega Laurinega propadanja ni takoj opazila. Starši so njeno zasvojenost odkrili šele, ko je imela 16 ali 17 let, ampak po njenem se niso zavedali resnosti situacije. Laura je dvakrat padla na maturi in potem pri 17 odšla na humanitarno misijo v Afriko. Po vrnitvi so starši vztrajali, naj se vrne v šolo.
Vpisala se je izredno, a je šolanje pustila še pred zaključkom. Tega obdobja se spominja kot “obdobja fizičnega in psihičnega tavanja”. Ure in ure je tavala po ulicah in živela po različnih skvotih. Vstopala je v neprimerne odnose, ki je niso pustili nepoškodovane. “Razlog več za drogiranje,” zavzdihne.
“Klic mamil je vedno zmagal”
Osem let je potrebovala, da se je rešila iz tega pekla. Osem let, da je zbrala dovolj moči, da se je odločila in potem res “ostala čista”. Osem dolgih let, med katerimi so se zvrstila različna zdravljenja in bivanja v redovnih skupnostih.
Bližnji so ji nudili pomoč, vendar ni sprejela ponujene roke; čutila se je preveč krivo, bila je razpeta med željo, da bi prenehala z drogo, in nemočjo, da bi se uprla njenim čarom.
“Nisem več prenesla odvisnosti, hkrati pa sem nenehno iskala substance,” se spominja. “Klic mamil je vedno zmagal. Nisem zdržala več kot 48 ur abstinence. Vedno znova sem padla, ker je bilo preveč boleče.”
Po dolgoletnih bojih se je naslonila na Boga
Vzporedno z njenim beganjem je redno obiskovala dve župniji: meniško skupnost na jugu Francije in župnijo skupnosti Emanuel. Korak za korakom je znova našla življenje vere. Kot otrok je hodila k verouku, toda takrat se ji je zdelo vse novo. Začela je intenzivno brati Sveto pismo in spet spoznavati Jezusovo življenje.
“Bila sem strašansko žejna védenja! Po glavi se mi je podilo na tisoče vprašanj! Vpijala sem Besedo, da bi našla odgovore.” Med bivanjskimi vprašanji jo je zaposlovala upravičenost njenega življenja: “Kako me lahko Bog ljubi, če sama sebe nimam rada?”
Takrat se je začela zavedati neskladnosti svojega življenja v razpetosti med željo, da bi nehala z drogo, in tem, da ji nikakor ne uspe. Prenehati z mamili se ji je naenkrat zazdelo kot dejanje ljubezni do Boga, do sebe in do vseh, ki so ji ponujali svojo pomoč, ki je ni zmogla sprejeti.
Nekega dne je hodila po ulici in nenadoma pokleknila ter v zanosu srca prosila Boga, naj ji pokaže pot, ki jo želi zanjo. Obrnila se je na Marijo Magdaleno in jo prosila, naj jo vodi.
“Po tistem večeru so se stvari začele postavljati na pravo mesto.” Sprejeli so jo menihi na jugu Francije in pri njih je ostala dve leti. Na tisti čas ima svetle spomine, tam je spoznala “sijoče obraze in neskončno potrpežljive ljudi”. Kljub temu jim je lagala in izkoriščala njihovo prijaznost.
Ni se rešila odvisnosti. Vsak prosti trenutek je izkoristila za obisk lokalnega bifeja ali za pot do 15 kilometrov oddaljene trgovine, kjer si je kupila zalogo alkohola. “Vse sem preračunavala v skladu s tem. Substance so se znova vrnile v moje življenje in v samostan.”
Nekaj mesecev pozneje, leta 2014, je bila prva mlada ženska, ki so jo sprejeli v društvo Saint Jean Espérance, ki ga vodijo bratje in sestre skupnosti svetega Janeza ter laiki, ki želijo mladim pomagati premagati odvisnost od drog. V petih letih je bila pri njih petkrat, vmes je večkrat pobegnila in znova zapadla v drogo.
“V skupnosti so mi pomagali odkriti Božje obličje. Ganilo me je odkritje, da jim lahko zaupam, in še bolj, da oni zaupajo meni. Kljub moji poti in vsej sramoti sem bila še vedno ljubljena,” pove. “Bilo je, kot bi me s svojim pogledom odeli v neko dostojanstvo. Niso me sodili, ampak so me imeli še naprej radi.”
Ta izkušnja odnosov je bila v popolnem nasprotju z njeno izkušnjo ulice: “Na ulici, v svetu droge, se je treba obdati z oklepom in se delati močnega, če hočeš preživeti. V skupnosti pa sem lahko pokazala svoje slabosti in vso svojo krhkost.”
Laura se je po dveh letih vrnila iz skupnosti in odslej živi na zahodu Francije, kjer upravlja turistično kmetijo in se izobražuje na področju mediacije s pomočjo živali, zlasti konjev. “Vera mi je pomagala iz tega pekla in mi pomaga vsak dan sproti. Takoj ko se oddaljim od intimnega odnosa z Bogom, življenje izgubi smisel.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
