Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 28. marca |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Po dveh izgorelostih je prepričan: “Tudi brezdelje in občasna lenobnost sta lahko koristna”

kristian kozelj

LR_photography

Lojze Grčman - objavljeno 14/04/23

Pripoved mladega fanta o življenjskih preizkušnjah, ki so rodile umetnost

Ustvarjalnost v življenju Kristiana Koželja krepko brbota. Pesnik, esejist, gledališki igralec in mentor, knjižničar, povezovalec prireditev, oče pesniškega festivala Izrekanja, nekdanji salezijanec … Gotovo smo še kaj izpustili, zato pa bo za obširno dopolnitev navedenega poskrbel sam v Moških skrivnostih.

“Do dvajsetega leta se mi ni zgodila niti ena slaba stvar,” ste dejali v nekem pogovoru. Kdaj vas je “srečalo” življenje?
Točno tam nekje, okoli dvajsetega leta. Junija sem zaključil gimnazijsko šolanje, septembra sem se vselil k salezijancem na Rakovnik z namenom, da postanem eden od njih, oktobra sem začel prvi letnik študija na Teološki fakulteti v Ljubljani. Potem pa so se zadeve ekspresno porušile.

V začetku novembra je oče prejel diagnozo raka v zadnjem stadiju, tri tedne pozneje se je v hribih smrtno ponesrečil še ne 30-letni bratranec. Tudi takrat življenjska izbira, duhovni poklic, je hitro zvodenela, čeprav sem potem vztrajal še skoraj dve leti. Takrat sem zapadel v blago depresijo, ki pa je takrat nihče v mojem okolju ni znal prepoznati, šele leta pozneje me je nanjo opozoril znanec zdravnik. Nekje vmes je mama začela kazati prve znake zgodnje demence …

Za klene fante in gospode

Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode. Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode.

Kako ste čutili tako različna pola življenja – mladostniško lagodje, ko ste se sami označili za razvajenega, in obdobje, ko ste podedovali dolgove in izvršbe in bi skorajda ostali brez strehe nad glavo?
Pravzaprav kot velik šok, dezorientiranost. Sveta, kakršen se mi je odkril v tistem trenutku, nisem poznal, niti razumel. Sam sem šel potem čez tistih pet klasičnih faz prebolevanja, začenši z zanikanjem, saj to ni res, nekako se bodo stvari že obrnile … Ko se niso, je najprej sledila jeza – na ves svet in nepravičnost njegovega ustroja, Boga, Cerkev, ljudi in tako naprej … Prvi korak sprejemanja se je zgodil šele pet let po mamini smrti, ko sem se odločil za osebni stečaj in končno presekal ta začarani krog oziroma spiralo.

kristian-kozelj_Aljaz_Ursej.jpg

Študij teologije ste med drugim opustili tudi zaradi skrbi za hudo obolelo mamo. Kako dragoceni trenutki zbliževanja so bili to?
Zelo dragoceni. Tudi pri očetu mi je bilo danih šest mesecev do njegove smrti, ko sem se mu lahko posvetil, preživljal z njim ure in dneve, in ko je odšel, nisem imel občutka, da so med nama ostale nedorečene usodne stvari.

Prav tako pri mami. Danes mi je najdragocenejši del najinega takratnega obdobja to, da sem ji lahko vsaj malo povrnil žrtve, ki jih je sprejela, da me je donosila in rodila – šlo je namreč za visoko rizično nosečnost, ginekološki konzilij ji je od prvega ultrazvoka naprej svetoval splav – do tega, da me je skupaj z očetom vzgojila.

Vedno sem vedel, da je nadpovprečno skrbna in ljubeča mama, ki pa je imela v sebi emotivni oklep, skozi katerega sem zelo redko začutil iskreno, neposredno materinsko čustvo. Demenca iz večine ljudi izvleče agresijo, pri njej pa je ta oklep zlomila in pred smrtjo sem lahko neposredno občutil njeno materinsko ljubezen.

Kakšne sledi je v vašem življenju pustilo bivanje s salezijanci? Kaj ste se tam naučili?
Izkušnja bivanja s salezijanci je bila v dobrem in slabem ena od odločilnih, ki so me izoblikovale. Pravzaprav sem se od salezijancev največ naučil v štirih letih v Gimnaziji Želimlje, ki jih še danes štejem za najsrečnejše obdobje svojega življenja. Težko bi naštel vse, kar mi je dala salezijanska formacija, morda najpomembnejša je zavest o odgovornosti do drugih, ki presega trenutni lastni interes.

Kristian Koželj tako in drugače:

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Gre za širok nabor krajev, obdobij in dejavnosti. Predvsem jim je skupno to, da moram biti takrat čim bolj v tišini in čim dlje od sodobne tehnologije. Telefoni, računalniki (razen, ko na njih ustvarjam literaturo), me vedno praznijo. Seveda molitev, premišljevanje, Beseda, sveta maša, v nekem trenutku v isti meri pesem, ki mi vzame sapo in me prestavi v drug čas in prostor, kot govori Georges Bataille, ko govori o erotizmu. Zbranost in čuječnost. Sedenje v naravi. Pogovor, ki me prežari.

kristian-kozelj_Eva_Klevska_1.jpg

Kako danes krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Bilo je obdobje, ko sem zapadel v deloholizem, ko so obstajale samo dolžnosti in, kot posledica preživetega boja, groza pred tem, kaj bo, če ne bodo vse izpolnjene. Prišla je prva izgorelost, pa druga …

Nenadoma teh stvari, ki so me duhovno napolnjevale, ni bilo več. Danes zato poskušam zavestno uravnotežati obveznosti in čas, preživet s sabo, partnerko, Bogom. Sicer je v slovenskem prostoru to še vedno tabu in blasfemija, a tudi brezdelje in občasna lenobnost sta lahko koristna. V kontekstu kreativnega procesa pa celo nujna.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno tega, da smo moški bolj racionalni. Sam sem nenehno razpet med nujnostjo racionalizacije, ozemljitve in kaosom, iz katerega ustvarjalci zajemamo, kot je krasno artikuliral dr. Jožef Muhovič v letošnjem nagovoru ob državni proslavi na kulturni praznik. Občasno se še vedno soočam s strahovi preteklosti, po drugi strani pa sem še vedno v nekaterih ključnih trenutkih sanjač. Racionalizacija je vedno delo in napor, nikakor ni dana sama od sebe.

Kako bi bil videti vaš dan, če vam ne bi bilo treba v službo oziroma skrbeti za preživetje?
Vsak dan bi bil drugačen. Veliko bi hotel potovati. Predvsem pa se povsem posvetiti tako ustvarjalnemu kot tudi pedagoškemu aspektu svojega delovanja na področju kulture in umetnosti. Nadgraditi mednarodni pesniški festival, ki ga ustvarjam v Celju.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Kuhanje. Ker je absolutno kreativni proces, verjetno edini, ki v različnih stopnjah zahteva vključitev vseh čutil, popolno zbranost in gradi na permutacijah znanega, da bi ustvarili nekaj novega. Hkrati pa ima vrhunska jed vedno več navdušenega občinstva kot denimo vrhunska pesem.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Zmernost, domišljija, pogum.

Smo v obdobju, ki mu rad rečem egokracija, ko večinoma obstaja le posameznik s svojimi potrebami, onkraj tega pa se vidno in občutenjsko polje končata. Egu, kot vemo, nikoli ni dovolj, in razsežnosti te ekscesnosti so neslutene. Rekel bi, da smo v dobi požrešnosti, ki se še zdaleč ne manifestira le kot epidemija fizične debelosti, temveč predvsem kot skrajna sebičnost.

Minulo obdobje epidemije je najbolj boleče izpostavilo prav to. Izjave, da večinoma umirajo samo starejši, ki jih ni škoda, so pregrozljive, da bi jih lahko pozabili. Paleoantropologinja Margaret Mead je kot začetek civilizacije postavila 15 tisoč let staro okostje z zaceljenim femurjem (stegnenica, op. a.). Človek je torej postal človek, ko je celotna nomadska skupnost tvegala varnost svojega obstoja, da je skrbela za šibkega posameznika, dokler se ni zacelil do te mere, da je lahko spet normalno in samostojno funkcioniral.

kristian-kozelj_.jpg

Zgornje izjave nedavnega obdobja pa nakazujejo strašljivo regresijo. Domišljija, ki jo današnja šola boleče podcenjuje, je verjetno ključna človekova kreativna danost, ki, če je negovana in usmerjana, odločilno vpliva na razvoj empatije – videnja in vživljanja v drugega, njegove potrebe, želje in strahove. In pogum za to, da se tem nezdravim vzorcem, ki poganjajo našo družbo, upremo. Predvsem pa, in to se mi zdi absolutno ključno, pogum, da se odvrnemo od lastnega ega in sebičnosti.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsako obdobje ima nekaj ključnih dogodkov, ob katerih se življenjska pot razcepi, in smer, ki jo uberemo od tam naprej, pusti preostale možnosti v skrivnosti potenciala. V zadnjem času me je najbolj zaznamoval odhod Janeza Vajevca, gledališkega mentorja in drugega očeta, ki me je preobrazil na preveč nivojih, da bi jih lahko opisal, in na preveč načinov, da bi se mu lahko zahvalil.

kristian-kozelj_Katarina_Tadina_1.jpg

Zaradi njega sem med drugim spet odkril vero in sprejel tudi najbolj boleče stvari iz svoje preteklosti. Odkar ga ni več fizično med nami, se trudim, da bi ohranjal in prenesel modrost, ki jo je živel in nesebično predajal.

Vaša največja želja oziroma cilj za prihodnost?
V okviru danih možnosti negovati, razvijati in mojstriti se v ustvarjalnosti, ki mi je bila podarjena. Seveda bi si želel to početi brez skrbi za eksistenco, a to je v Božjih rokah. Do takrat pa ob delu. Predvsem zato, da bi lahko znanje predajal naprej. Spodbujal ljudi, predvsem mlade, k lastnim uvidom, k razvoju lastnega, neponovljivega glasu. Da bi dal to, kar sem, za gradnjo skupnosti.

Trenutno me navdušuje podoba širitve šotora, ki ga je za osrednjo metaforo izbral sinodalni prehodni dokument. Rad bi pripomogel, kolikor zmorem, k tej širitvi, k oblikovanju govorice, ki bo prepade zapirala, ne poglabljala.

Tags:
Moške skrivnosti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.