Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 22. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V možu in otrocih vedno poskušam videti Jezusa”

Famille-Chateauvieux-Misericordia

© PABLO SANHUEZA

Anna Ashkova - objavljeno 26/04/23

"Takšen način življenja nama je bil od nekdaj blizu in najini otroci so ga sprejeli. Vedno smo se čudili Božji previdnosti ob rojevanju otrok med našimi potovanji"

Rena de Chateauvieux je leta 2013 z možem Romainom ustanovila organizacijo Misericordia, s katero oznanjata in prinašata Jezusovo ljubezen najbolj ubogim. Zakonca, danes v zrelih štiridesetih, sta z minibusom prepotovala več kot 16 držav, nato sta se nastanila v Čilu. Rena je spregovorila o svojem materinskem življenju v številčni družini, o svojem misijonarskem in duhovnem življenju.

Rena in Romain sta poročena od leta 2006, s šestimi otroki živita v revnejšem predmestju Santiaga. Ona je Brazilka, on Francoz. Oba izhajata iz okolja, ki krščanski veri ni bilo naklonjeno, a sta kljub vsemu doživela korenito spreobrnjenje, še preden sta se srečala.

Misijon je njuno poslanstvo za polni čas, kljub poročenosti in kljub starševstvu. Rena je spregovorila za Aleteio med njihovim bivanjem v Franciji.

Kako se znajdete na čelu številčne družine? Glede na vaš poseben način življenja ne more biti ravno preprosto.
Zelo sem srečna, ker imam veliko družino. Na srečo sva dva. Z možem se dopolnjujeva in si veliko pomagava. Že ko sva se poročila, sva si oba želela imeti veliko družino in biti obenem misijonarja. Lahko rečem, da je Gospod najini želji izpolnil nad vsemi pričakovanji.

Otroci so v najino zakonsko in misijonarsko življenje prihajali drug za drugim. 15-letni Théophane se je rodil v Združenih državah, prav tako 14-letni Silouane. 12-letni Juan Diego se je rodil v Mehiki, 10-letni Esteban na severu Čila, medtem ko se je šestletni Pier Giorgio v Santiagu. Karol je odšel v nebesa še čisto majhen, imela sem spontani splav. Mala Teresa pa se je rodila pred dvema letoma v Santiagu.

Takšen način življenja nama je bil od nekdaj blizu in najini otroci so ga sprejeli. Vedno smo se čudili Božji previdnosti ob rojevanju otrok med našimi potovanji.

Preden sva se z avtobusom odpravila v neznane kraje Latinske Amerike, so se nekateri prijatelji zbali za naju in takrat sva se še sama začela spraševati, kako se bova znašla, ko bodo prihajali otroci. Vendar nama je Gospod vsakokrat izkazal pomoč. Ob vsakem porodu smo imeli vse, kar smo potrebovali, še celo več.

Odločila sva se za preprosto življenje, da ne bova imela veliko. Vseskozi imamo najnujnejše za preživetje. Čudiva se velikodušnosti ljudi, ki jih srečujeva. Božja previdnost je konkretna in resnična v malih in večjih stvareh.

Ste mati šestih otrok. Kaj vam je v materinstvu najljubše?
Vsaka nosečnost je bila zame zelo ganljiva. Doživljala sem, da s tem, ko nosim otroka v svojem telesu, sodelujem kot vse druge žene v Božjem stvarjenju, in vsakokrat sem se čutila nevredno tega velikega daru, ki mi ga je kot ženski dal Bog. Še vedno se čudim nad tem, da lahko nosimo in damo življenje drugemu človeškemu bitju.

Nekaj izjemnega v dogodivščini materinstva je tudi to, da sem vse bolj prepričana, da sem kot mama poklicana k temu, da seveda storim vse, da so moji otroci srečni na zemlji, da se kot osebe razvijajo, a predvsem, da jim pomagam pri svetosti in priti v nebesa. To je nekaj, kar me izjemno razveseljuje in navdušuje v vlogi matere.

Famille-de-Chateauvieux-Misericordia

Kako si ob vseh obveznostih vzamete čas za družino? In za svojega moža?
Družinsko ravnovesje iščemo in se zanj trudimo vse življenje. To ni nekaj, kar bi bilo kar dano ali po naravni poti vnaprej doseženo. Kot vse druge družine imamo tudi mi enak izziv: najti ravnovesje med domom, zakonom, otroki, družinskim življenjem.

Napredujemo postopoma. So obdobja, ko je vse zelo v redu, potem pa sva kar naenkrat zaposlena z misijonom in je treba res veliko stvari urediti. Takrat se usedemo in se pogovorimo. Zelo pomembno je, da si povemo stvari. Iz izkušenj namreč vem, da si zlahka naložimo preveč zunanjih stvari.

Skrivnost je torej v budni in skrbni pozornosti na osebne potrebe otrok in zakonca, ter v tem, da se znamo ustaviti, se spet pogovoriti in organizirati čas. V splošnem je naš tedenski urnik zelo organiziran, prav zato da si lahko vzameva čas drug za drugega in za otroke.

Romain et Rena de Chateauvieux

Kakšen je vaš idealen začetek dneva?
Začeti dan z rožnim vencem in sveto mašo. Zjutraj vsi skupaj zmolimo rožni venec, v šoli pa imamo zelo zgodaj zjutraj tudi sveto mašo. To je najboljši začetek dneva, saj začnemo z bistvenim: z Jezusom, ki tako ostaja v nas še ves dan. Takšen začetek dneva z otroki in možem mi vliva zelo globok občutek povezanosti z njimi.

Misel, ki vam pomaga, kadar ste slabe volje?
Kadar sem slabe volje ali žalostna, mi najprej pride na misel podoba Device Marije. O njej čisto preprosto premišljujem v svojem srcu in takoj začutim globok mir. Zavem se, da kot žena in mati nisem sama. Ko se v najtežjih trenutkih obrnem nanjo, dobim, kar moje srce potrebuje.

H katerim svetnikom se kot mati in žena zatekate?
K mnogim, a najljubša mi je sveta Terezija iz Lisieuxa. Ona je tudi zavetnica Misericordie. Pomaga mi v vsakodnevnem življenju matere in žene. Ob njej sem spoznala veliko stvari, predvsem pa skrivnost, da se malenkostne stvari opravi z veliko ljubeznijo, in to lahko spremeni vse.

Ko opravljam gospodinjska dela, kuham, previjam, vsa ta vsakodnevna opravila, ki pripadajo materi, čutim, da je sveta Terezija z menoj in mi prigovarja, da s tem, ko stvari opravljamo z ljubeznijo, lahko spremenimo vse.

Kaj dobrega prinaša misijon v vašo družino, otrokom in odraslim?
V misijonu sem že več kot 17 let in iz izkušenj lahko rečem, da vsem, otrokom in odraslim, prinese veliko dobrega. Vsaj naša izkušnja je taka. Pri najinih otrocih zaznam, da so bolj odprti do drugih, sadovi se poznajo v njihovih srcih. Niso zaprti sami vase, v svojem mehurčku, znajo prisluhniti drugim, zlasti drugačnim.

Smo v revnem predmestju in najini otroci spoznavajo, da ljudje trpijo in potrebujejo odgovore o svojem trpljenju. To živijo zelo konkretno in ne prek zaslona. Za najine otroke je misijon tudi zavest, da je Bog na preprost način navzoč v našem življenju. Je del našega misijonarskega življenja. Ni nek koncept.

Misijon nam omogoča, da vero zelo konkretno živimo. Vera se namreč odraža tudi v naših dejanjih, ne samo v besedah. Vidim, da to prinaša veliko sadov v srca otrok. Srečni so, da imajo starša misijonarja. O tem pripovedujejo sošolcem v šoli. To je vera, usklajena z dejanji.

Tudi odraslim veliko prinese, a omenila bom troje. Za naju osebno je velik privilegij, da imava edinstven osebni odnos z Jezusom in Cerkvijo. Misijon prinaša globok osebni odnos z Jezusom in Cerkvijo. Počutiva se kot prvi apostoli, čeprav sva daleč od tega.

Privilegij je biti priča čudežem, ki jih v današnjih časih dela Gospod v življenjih ljudi. Večinoma si o čudežih pripovedujemo, o njih beremo v knjigah, toda misijonarsko življenje nam jih pomaga zares razumeti, jim biti priča. Velik privilegij je videti ljudi, ki so srečali Jezusa in jim je spremenil življenje. Smo vidne priče spreobrnjenj.

Doživljava, da delava za nebesa. Ne delava za številke ali za denar, temveč za Božje kraljestvo. Tako veva, da živiva bistveno, to je najina pot.

Rena de Chateauvieux

Vam je misijon v pomoč pri vlogi matere in žene?
Seveda. Pri Misericordii je ena od karizem kontemplirati Kristusa, navzočega v evharistiji, in kontemplirati Kristusa v ubogih, ki jim služimo. To živim iz dneva v dan, kar mi pomaga videti Jezusa v možu in predvsem v otrocih. Kljub njihovim občasnim kapricam, neubogljivosti, medsebojnim prepirom, se trudim videti Jezusa v njih, in to je tisto, kar v meni vse spremeni! To je res dar misijona.

Kako se duhovno nahranite?
Z molitvijo, sveto mašo in adoracijo. To je moje dnevno gorivo. Posebna opora, skala naše družine. Če tega ne bi imeli, ne bi mogli živeti tega, kar živimo danes. Tudi življenjepisi svetnikov me močno krepijo.

Zame je zelo dragocena knjiga Je veux voir Dieu (Želim videti Boga, op. prev.), ki jo je napisal duhovnik Marie-Eugène de l’Enfant-Jésus. Napolnijo me duhovne vaje. Trudim se, da se jih udeležim sama enkrat na semester. To je zelo pomembno!

Za konec misel, ki vas navdihuje?
“Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil,” (2 Tim 4,7). Ob koncu svojega življenja si želim občutiti, da je bilo vse, kar sem živela, dober boj. Da je bilo moje življenje do konca darovano za Božjo ljubezen in ljubezen do ubogih. In da sem prišla do konca svojega življenja z gorečo vero, globoko ljubeznijo in brezmejnim zaupanjem v Jezusa in njegovo Usmiljenje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.