Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Če želimo povedati zgodbo o Maríi in njeni družini, se moramo vrniti v čas pred nekaj leti, ko je bil zelo mlad par poln strahu, pripravljen splaviti otroka, ki sta ga pričakovala. Toda ta otrok je imel podporo velike družine. Šlo je za člane, ki so bili na misijonu na Dunaju in ki so poznali položaj teh dveh mladih v stiski.
Stopili so v stik z njima, ju povabili, da preživita en teden v njihovem domu. Tam sta razčistila vse dvome, ki sta jih imela v zvezi z rojstvom otroka: “On ni napaka, je blagoslov.” Rekla sta da življenju. “Dali so nama besede, ki sva jih takrat potrebovala.” Tam sta tudi dobila vpogled v to, kaj pomeni biti družina na misijonu.
“Motor, ki je v nama vžgal željo”
“Prišla sva domov, se poročila in bila sva zelo hvaležna. Gospod nama je dal vse zastonj, kljub vsem najinim grehom: lepo poroko, stanovanje, službo … Ta hvaležnost je bila motor, ki je v nama prižgal željo, da bi naredila več. S pomočjo katehetov sva poskušala ugotoviti, ali je sedaj pravi čas in ali je primerno biti mlada družina na misijonu.
Potem ko smo molili, se pogovarjali in premišljevali, sva bila prepričana, da je to najin trenutek. Šla sva na tedensko sobivanje v Italijo. Na koncu sobivanja se izvede žreb, v katerem Svetega Duha prosimo, da naj izbere, kar je prav za nas. Družine, ki so bile pripravljene oditi na misijon, so tako izžrebale kraj, kamor bodo odšle.”
Dobili so Odeso v Ukrajini.
Bobni, ki naznanjajo vojno
V Ukrajini je bilo na misijonu več družin. Med njimi tudi družina iz Castellóna v Španiji, ki jim je precej olajšala prilagoditev na novo okolje. Tri leta in pol po tistem decembru 2018, ko so odpotovali v Ukrajino, sta začela razmišljati o nenadni vrnitvi. Z veliko neodločenostjo zaradi bolečine ob zapuščanju misijona. Toda vojni bobni so začeli bobneti.
Dvomi o vrnitvi ali čakanju so se v hipu razblinili, ko je ruska vojska vstopila v Donbas s pretvezo, da bi zaščitila Ruse pred Ukrajinci. A vedeli so, da gre za provokacijo, da nič več ne bo, kot je bilo.
Ni časa za slovo
“Želeli smo oditi v petek, se posloviti od ljudi in mirno zapreti to etapo najinih življenj. Toda v sredo je bilo razglašeno vojno stanje in dovoljeno je bilo orožje na ulici. To je bil odličen sprožilec za pospešitev našega odhoda.”
Zato so se odločili za odhod v četrtek zjutraj. S pomočjo nekaj prijateljev sta naložila kombi in napolnila rezervoar z gorivom. Toda to noč jih je presenetilo prvo obstreljevanje: “Z otroki smo tekli v avto v pižamah, ne da bi se od kogarkoli poslovili. Nismo se mogli posloviti od vseh tistih ljudi, ki so nam dali toliko ljubezni.”
Otroci so vse to sprejeli zelo naravno. María in Darío sta vložila vse svoje napore v to, da starejša otroka ne bi ugotovila, da okrog njih divja vojna. Okna kombija sta prekrila s preprogami, da bi preprečila, da bi se skozi njih videlo obstreljevanje in goreče hiše.
Tako otroka nista videla niti enega od tankov, ki so vdrli na ceste, kjer so bili tudi sami. Toda najstarejši otrok je slutil, da se nekaj dogaja. Zavedal se je, da to ni dobro, saj so tekli v avto v pižamah, kljub temu da je bil zunaj mraz in ogromno snega.
Na srečo so otroci v času, ko so le premagali trikilometrsko čakalno vrsto za prečkanje meje (v uri in pol so napredovali le za nekaj metrov), ves čas spali in ko so se zbudili, so že prispeli na Madžarsko.
Se bodo vrnili, ko bo vsega konec? Danes ne vedo, kaj bi odgovorili na to vprašanje. Vrata niso zaprta, vedo pa, da je njihovo poslanstvo sedaj v Valenciji, ko so spet končno doma.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
