Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 17. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Nekoč velika zagovornica splava, danes pa mati sedmih otrok

Erika Bachiochi

Youtube / Franciscan University

Emiliano Fumaneri - objavljeno 13/03/23

Pričevanje ameriške izobraženke, ki se je s pomočjo pomembnih srečanj in izkušnje materinstva odprla življenju

Opisati osebo kot feministka, pro life zagovornica, izobraženka, katoličanka in mati sedmih otrok je precej zapletena stvar. Pravo protislovje, mnogi bi rekli, da je to združevanje svetov, ki se zdijo nezdružljivi.

Ko pa gremo od teorije v življenje kot prakso in izkušnjo, se marsikaj spremeni. Ko poslušamo zgodbo Erike Bachiochi, nekdanje feministke in socialistke ter zagovornice splava, nam na misel pride citat filozofa Bergsona: “Življenje je vedno kreacija, nepredvidljivost in obenem celovito in avtomatsko ohranjanje celotne preteklosti.”

Feministka in pro life zagovornica

Pred leti sta srečanje s Kristusom in spreobrnjenje v katoliško vero za vedno spremenila tudi njen pogled na vprašanje splava. Od takrat je Erika Bachiochi, po izobrazbi pravnica, ki pa se je ukvarjala tudi z ženskimi študijami in sociologijo, prestopila na pro life breg. Pri tem ni zanikala temeljnih feminističnih predpostavk. Nato pa je prišla še izkušnja materinstva – in to sedemkrat.

Erika Bachiochi je mati sedmih otrok in dela na izobraževalnem inštitutu za umetnost in filozofijo na Univerzi Harvard. Vodi projekt, ki izobražuje in vzgaja o enakosti in spolni svobodi, realistični metafiziki in etiki vrlin ter pravicah, ki temeljijo na odgovornosti.

Težka mladostniška leta

V intervjuju je povedala, da so bila njena mladostniška leta težka. Tudi če je bila ob rojstvu krščena, ni odraščala v verni družini. Zaradi neurejenih partnerskih razmer njene matere (ki se je trikrat ločila) ter samomora dveh prijateljev je zapadla v odvisnost. Zapustila se je in postala vse bolj zaprta vase.

Iz tega temnega obdobja se je začela počasi prebijati pri 17 letih, ko se je vključila v program za zdravljenje odvisnosti, kompulzij in drugih vedenjskih motenj, ki temelji na programu anonimnih alkoholikov. Začela je tudi moliti in znova prevzela vajeti svojega življenja.

Med študijem se je posvečala ženskim študijam in sociologiji. “Opredeljevala sem se kot socialistična feministka,” je povedala v intervjuju.

Priznala je, da takrat razen molitve o Bogu ni vedela veliko. Vendar ji je molitev pomagala vzdrževati zelo občutljivo ravnovesje. Ozdravitev od družinskih ran in postopna ozdravitev od odvisnosti sta ji pomagali, da je nehala svoje življenje graditi na zameri, kar zastruplja celotno našo eksistenco. “Nehala sem kriviti vse okoli sebe, zlasti svojo mamo,” je povedala, ko je pojasnjevala, kako je začela redno moliti in izročati Bogu tudi svoje duševno zdravje.

“Srečno srečanje”

V tistem obdobju je Erika zagovarjala pravico do splava. Ko pa je šla študirat v Washington, se je začela zanimati za dela nekaterih katoliških učenjakinj s področja prava. Tako je spoznala profesorico Mary Ann Glendon, eno glavnih pro life zagovornic, docentko prava na Harvardu, ki je leta 1995 vodila delegacijo Svetega sedeža na Svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah v Pekingu, pozneje pa je bila tudi ambasadorka Združenih držav Amerike v Vatikanu (druga ženska na tej poziciji v ameriški zgodovini).

Druga stvar, ki je vzbudila Erikino zanimanje, je bila kritika Glendonove na račun ekstremnega individualizma, ki izhaja iz liberalizma, ter njeno zagovarjanje močnih skupnosti. Srečanje z Glendonovo je začelo rahljati Erikine dvome na razumski ravni, njenega srca pa sta se dotaknila veselje in toplina, s katerima je Helen Alvaré, še ena katoliška profesorica prava, med predavanji opisovala svoj pro life pogled.

Spreobrnjenje pred križem

Pika na i pa je bilo srečanje s katoliškimi študenti iz Middleburyja, ki so jo očarali z duhovno globino, ponižnostjo srca in ljubeznijo do Boga. Eriko je obšel občutek, da je na pravi poti, vendar se je med vsemi temi katoliškimi pogovori še vedno počutila nelagodno. Tako se je vrnila v študentski dom, pokleknila in vprašala Boga, ali ima sina.

Malo za tem je šla k maši, ki jo je prevzela. “Ne vem, ali je bilo zato, ker sem bila v otroštvu krščena in je bila vera zakoreninjena v meni, ali zato, ker me je nagovoril Jezus s križa, a takrat sem vedela, da sem končno doma.” Ta duhovna izkušnja je bila izhodišče njenega spreobrnjenja.

Po spreobrnjenju je spoznala tudi moškega, katoličana, ki je postal njen mož. Poročila sta se, ko je Erika študirala pravo, in v tretjem letniku njenega študija se je rodil prvi od njunih sedmih otrok. Najprej je razmišljala, da bi se v celoti posvetila materinstvu, a kmalu se je zavedela, da se mora njen hiperaktivni intelekt izražati. Poleg tega je družina potrebovala denar. Tako je združila željo po samoizražanju in potrebe družinskih financ ter napisala serijo esejev The Cost of Choice (Cena izbire), ki je nastajala medtem, ko so otroci spali.  

Feminizem, ki nasprotuje splavu

Sledila je še ena njena knjiga Women, Sex and the Church (Ženske, spolnost in Cerkev). Leta 2011 je svoj intelektualni klic našla v pisanju članka za revijo s področja prava, v katerem je izrazila intuicijo mnogih pro life feministk, ki je spodkopala idejo, da ženske potrebujejo splav, da bi bile lahko enake moškim.

Erika Bachiochi poskuša prek filozofske refleksije pokazati, da je za ženske pridobitev pravic na poklicnem in družbenem področju dobra, obenem pa izpostavlja pogubne posledice splava, tehnoloških oblik kontracepcije in spolne revolucije za dobrobit žensk in njihovo rast v kreposti.

Svoj navdih je našla tudi v trenutnih življenjskih izkušnjah. Spoznala je, da je z združevanjem službenih in gospodinjskih obveznosti ter skrbi za otroke tem pomagala razvijati občutek neodvisnosti in solidarnosti ter jih naučila, da poskrbijo drug za drugega.

Njena prijateljica pravi, da ima Erika kot učenjakinja izjemno sposobnost, da gradi mostove za prehod s pro choice brega na pro life breg. Pri tem pa nikoli ne pozabi, da mora imeti odprto srce, kot znajo predvsem ženske, ki lahko pogledajo človeka “naravnost v srce”.

Konec koncev “naš razum išče resnico, naša srca pa hrepenijo po dobrem”. “Ne pozabimo, da se moramo z drugimi ljudmi srečevati kot s človeškimi bitji. Usmiljena ljubezen ima prednost pred vsako diskusijo,” pravi Erika Bachiochi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in  priredila Marina Vidmar.

Tags:
splavspreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.