Zakaj bi šel k maši, če ne morem prejeti obhajila?

Ali je smiselno iti na obisk k prijateljem, če zaradi prebavnih težav ne bomo mogli jesti tistega, kar so nam pripravili z najboljšimi nameni? Je bolje ostati doma in jih samo od časa do časa poklicati?

Kakšen smisel ima iti k njim na obisk, sedeti z njimi za pogrnjeno mizo, če ne moremo okusiti jedi, ki so nam jih pripravili? Odgovor na to vprašanje je verjetno očiten.

Preberite še:Kdaj k obhajilu in kdaj ne?

Če smo res prijatelji, potem bo srečanje za mizo imelo svojo vrednost, tudi če jed ostane nedotaknjena. Imelo bo vrednost, ker smo sprejeli povabilo. Ker smo se potrudili priti. Ker smo žrtvovali svoj čas za srečanje, ki gradi in krepi prijateljstvo. S tem srečanjem povemo, da so nam prijatelji res pomembni, saj jim ponujamo edino absolutno neobnovljivo dobrino: naš čas.

To ni idealna situacija. Naši prijatelji so nas zelo neučakano sprejeli in nas želeli nahraniti, mi pa se bomo domov vrnili lačni. Lahko bi rekli, da ni prišlo do tega, kar je najpomembnejše. Toda ali imamo lahko to srečanje zaradi tega za “nesmiselno”?

Preberite še:Greste k maši, ne pa k obhajilu? Zakaj?

Morda ni najbolj popolna primerjava, vendar nam lahko precej učinkovito pomaga pri razblinjanju dvomov o veliko pomembnejšem vprašanju kot obiskati prijatelje: ali je smiselno iti k maši, če ne moremo prejeti obhajila zaradi življenja v grehu?

To ni idealna situacija. To je očitno. Še posebej zato, ker gre za hrano, o kateri Kristus pravi: “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.”

Toda tudi če v določenem trenutku ne moremo prejemati obhajila in iz nekega razloga ne moremo premagati ovir, ki nas od njega ločujejo, ima prisotnost pri evharistiji še vedno veliko smisla, ki ga ni mogoče preceniti.

Preberite še:Ali naj prejmemo obhajilo pri vsaki sveti maši?

Sedimo za njegovo mizo. Tudi če ne moremo jesti z nje, bomo vseeno videli tisto pogrnjeno mizo, ki nas čaka, kot tudi gostitelja, ki nas pogreša, ki nas z enako, nespremenljivo ljubeznijo želi nahraniti. Nikoli mu ne neha biti mar in ne izgublja upanja za nas.

Poslušamo Njegovo Besedo, ki ima moč, da nas preobrazi, tudi če te spremembe sami ne vidimo ali čutimo. Morda še posebej takrat, ko nas ta Beseda boli.

Preberite še:Kako ravnamo z Jezusom med obhajilom?

Smo v občestvu. To občestvo je z vsemi svojimi nepopolnostmi tudi “zakrament” (z narekovaji ga želim ločiti od sedmih zakramentov) Njegove navzočnosti, ki je z nami in za nas. “Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo,” smo nedavno lahko brali v oporoki Benedikta XVI.

Ne nazadnje je naše sodelovanje pri liturgiji namenjeno predvsem temu, da slavimo Boga. Tudi če tega ne zmoremo popolno in v celoti, moramo to storiti v obsegu in načinu, ki smo ga trenutno sposobni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Preberite še:“Resnično občutenje hvaležnosti za vse drobne malenkosti mi je začelo spreminjati življenje”

Preberite še:Odklonila je kemoterapijo, da bi njena še nerojena hči živela

Preberite še:6 prepričljivih razlogov, da se udeležite Svetovnega dneva mladih v Lizboni