Presrečna sem bila, ko se je adventni čas 2021 začel s čudovito novico: naši razširjeni družini naj bi se kmalu pridružilo dolgo pričakovano dete. Svakova žena, ki se je več kot desetletje soočala z neplodnostjo, je med nedeljskim obedom pri mizi vstala, privzdignila svoj pulover in razkrila nosečniški trebušček, ki ga ni bilo več moč zgrešiti.
“V petem mesecu sem,” je rekla s sramežljivim nasmehom. V sobi je zavladala tišina, toda le za trenutek, dokler se ni zaslišal radosten smeh in so nam po licih stekle solze sreče.
Moj ponosni svak je pokazal ultrazvočni posnetek novega družinskega člana. Vsi smo z občudovanjem zrli v popoln profil, ujet v črno-belo fotografijo. Aprila lani smo vsi praznovali še bolj bučno kot ob vseh rojstvih dotlej, ko smo se tete in strici, stari starši ter mreža skoraj 30 bratrancev in sestričen povezali prek neštetih telefonskih klicev in srečanj prek Zooma, da bi izrekli dobrodošlico malemu Janu.
Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan
Od napovedi nosečnosti prek Janovega rojstva do gledanja videoposnetkov, kako fantič osvaja osnove plazenja, je vest o življenju, ki je bilo popolnoma nepričakovano – morda celo nemogoče –, močno okrepila mojo vero, kot to lahko stori le čudežni otrok.
Vem, da nisem edina, ki tako občutim. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da smo takrat ob nedeljskem kosilu večinoma že zdavnaj obupali nad tem, da bosta svak in njegova žena kdaj imela svojega otroka. Občutek imam, da sta verjetno obupala tudi bodoča starša, in prav zato je bila njuna novica tako izjemna.
V zadnjem letu dni se ob vsaki novi Janovi fotografiji vedno zazrem v njegov popoln obrazek in se sprašujem: Nad katerimi drugimi čudeži sem že davno obupala? Za katere sanje nikoli več ne molim, da bi se udejanjile?
Za Jana sem spletla živo modre copatke in razmišljala o tem, kako služimo enemu in edinemu resničnemu Bogu vesolja, ki je k nam prišel kot otrok. Utelešenje se mi s tega zornega kota zdaj zdi še bolj izjemno: Jezus je vstopil v temo Marijinega telesa. Moj nečak je vstopil v temo moje nejevere.
“Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.” (Jn 1,5)
Kako si sploh drznem opustiti upanje na druge dolgo pričakovane čudeže?
Zaradi daru Janovega življenja sem se znova zavezala k molitvi za sorodnika, ki trpi za hudo duševno boleznijo. Zdravniki njegovo stanje že dlje časa označujejo kot “neozdravljivo”. Na neki točki sem diagnozo ljubega družinskega člana na povsem apatičen način sprejela kot nekaj dokončnega. V resnici pa sem – in to dokazuje, kako sem v teh hudih okoliščinah resnično premalo molila – izgubila sleherno upanje.
Toda zaradi otroka se mi je to upanje povrnilo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
