“Vse pri njem je izgledalo skromno, brez pretenzij, dostopno. Sam sem zapustil Cerkev, vendar je name naredil vtis način, kako je Ratzinger govoril o ljubezni,” pravi nemški novinar Peter Seewald, ki je več kot četrt stoletja poklicno spremljal kardinala Josepha Ratzingerja ter pozneje Benedikta XVI.
V pogovoru je biograf zaslužnega papeža poudaril njegov pogum pri branitvi svoje vere in načel, tudi za ceno priljubljenosti, pa tudi njegov pomen za prihodnost Cerkve.
Kakšni občutki in refleksije so se v vas prebudili v zadnjih dneh življenja Benedikta XVI.?
Po eni strani sem bil zelo žalosten, da je zaslužni papež zaključil svoje zemeljsko življenje. Žalostno predvsem zato, ker je moral toliko trpeti. Po drugi strani pa sem mu zaželel dobro smrt za njegovo “vrnitev domov” v večnost, ki si jo je že dolgo želel.
Začel sem se spominjati prizorov najinih številnih srečanj. Kot nekdanjemu komunistu in avtorju Spiegla (nemški levosredinski tednik, op. ur.), mi Joseph Ratzinger ni bil posebej blizu.
Zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko sem ob najinem prvem srečanju novembra 1992 srečal človeka, ki ni bil prav nič podoben cerkvenemu knezu, še manj pa “panzerkardinalu” (“kardinal-oklepnik”: vzdevek, ki so mu ga nadeli njegovi nasprotniki zaradi njegovih konzervativnih načel, op. prev.).
Vse pri njem je izgledalo skromno, brez pretenzij, dostopno. Sam sem zapustil Cerkev, vendar je name naredil vtis način, kako je Ratzinger govoril o ljubezni in kako je dokazoval, da si vera in znanost, vera in razum ne nasprotujejo.
Njegov način poučevanja me je spominjal na duhovne učitelje, ki ne prepričujejo s praznimi lekcijami, ampak z umirjenimi gestami, prikritimi namigi in veliko trpljenja. Predvsem pa z lastnim zgledom, ki vključuje integriteto, zvestobo, pogum in dobro dozo pripravljenosti na trpljenje.
Še posebej impresiven se mi je zdel njegov pogum za branjenje svojih prepričanj, tudi za ceno priljubljenosti. Uprl se je vsem poskusom, da bi Kristusovo sporočilo spremenili v religijo v skladu s potrebami “civilne družbe”. “Cerkev ima svojo Kristusovo luč,” je dejal, “če te luči ne prevzame in je ne širi, ni nič drugega kot dolgočasen kos zemlje.”
Všeč mi je bila tudi njegova spokojnost, njegova plemenita drža, njegov humor. Benedikt XVI. je svetnik. Zelo ga bom pogrešal.
Po čem se bomo spominjali Benedikta XVI.?
To je povsem odvisno od nas in od razvoja Cerkve. Kakorkoli že, Joseph Ratzinger je za seboj pustil dela, v katerih prispeva pomembne odgovore na probleme družbe, ki je izgubila čut za Boga, in Cerkve, ki izgublja vero.
Nekaj je gotovo: z Benediktom XVI. svet izgublja izjemno osebnost. Ni naključje, da je veljal za enega najpomembnejših intelektualcev stoletja in največjega teologa, ki je zasedal papeški stol.
Mnogi ga imajo za cerkvenega učitelja sodobne dobe. V vsakem od njegovih spisov je jasna njegova temeljna drža: Cerkve in vere ne more narediti samo eden, samo zase.
Če obstaja Bog, če obstaja razodetje, če obstaja Jezusov temelj, potem to ne prihaja od nas, ampak nam je podarjeno.
Za svoje nasprotnike bo morda ostal grozljivi “panzerkardinal”, toda milijoni katoličanov po vsem svetu v njem vidijo luč na gori, ikono ortodoksije, ki ji lahko sledijo. Njegovo delo bo obstalo.
Z veseljem se pridružujem njegovemu nasledniku pri tej oceni. Po besedah papeža Frančiška so nauki Benedikta XVI. bistveni za prihodnost Cerkve. Prav zares bo “iz roda v rod videti večji in močnejši.”
Kakšen je vaš zadnji spomin na Benedikta XVI.?
Dolgo je bil priklenjen na invalidski voziček. Bil je še živega duha, toda v zadnjem času je njegov glas tako oslabel, da je bil komaj razumljiv.
V najinem zadnjem srečanju, 15. oktobra, je bilo najbolj otipljivo trpljenje, ki ga je nosil na ramenih, globoka bolečina zaradi tega, kar se dogaja na svetu, in krize v Cerkvi, še posebej v njegovi domovini.
“Zakaj še niste umrli, papa Benedetto?” sem vprašal zaslužnega papeža. Odgovoril je, da mora ostati. Kot nekakšno znamenje. Znamenje smeri, ki jo je branil, in Jezusovega sporočila, ki mu je posvetil vse svoje življenje.
“Naslednjič se bova videla v nebesih,” mi je tedaj pomahal. Natančno je vedel, kam ga vodi pot in kaj ga čaka na cilju. Kristusova obljuba večnega življenja je bila ena njegovih najljubših tem.
“Če ima pripadnost Cerkvi kakršen koli pomen,” je nekoč rekel, “je ta, da nam daje večno življenje in s tem pravično in resnično življenje. Vse ostalo je drugotnega pomena.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
