Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 24. septembra |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

“Kakor Bog prihaja k človeku le prek človeka, tako ljudje prihajajo drug k drugemu le prek Boga”

Pope Benedict

giulio napolitano | Shutterstock

Sebastian Duda - objavljeno 02/01/23

Kako si je papež Benedikt XVI. razlagal, kaj je razlog za kristjanovo upanje

V Novi zavezi je stavek, ki ga je v času svojega dolgega življenja Jožef Ratzinger rad navajal. Je spodbuda iz Prvega pisma apostola Petra, ki zveni tako: “Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.” (1 Pt 3,15)

la suite aprés cette publicité

Benedikt XVI. je bil mnenja, da naša doba – morda bolj kot katerakoli prej – potrebuje upor proti vsakodnevnemu obupu, ki se pojavlja v življenju mnogih. Menil je, da se mora življenje vsakega človeka v celoti nanašati na prihodnost. Vendar je danes splošno razširjeno prepričanje, da se človeški obstoj ne more smiselno opirati na prihodnost, saj se naše življenje konča z neslavno smrtjo, ki je ne olajšajo prenagljene in lahke tolažbe.

la suite aprés cette publicité

Izpoved ateistke

Ratzinger je v svoji knjigi Vera in prihodnost z ganjenostjo citiral odlomek iz dnevnika Simone de Beauvoir (da, ta zagrizeni konzervativnež, za kar so ga nekateri imeli, se ni bal navajati besed prepričane ateistke in feministke 20. stoletja, ki je bila dolgoletna življenjska sopotnica slavnega filozofa Jeana-Paula Sartra):

“Ko sem občasno ob večerih popila kozarec preveč, se je lahko pripetilo, da so me zalivali potoki solz. Budilo se je moje staro hrepenenje po presežnem. Na novo sem odkrivala nesmiselnost človeških prizadevanj in grozečo bližino smrti … Sartre je zanikal, da bi resnico lahko našli v vinu in solzah. Po njegovem mnenju je alkohol v meni zbujal potrtost, jaz pa naj bi jo zakrivala z metafizičnimi razlagami. Nasprotno sem verjela, da pijanost umika obrambo in nadzor, ki nas varujeta pred zakritimi očitnostmi, in me tako prisili, da jim pogledam v oči. Danes mislim, da v tako privilegiranim primeru, kot je moj, življenje vsebuje dve resnici, med katerima se ne da izbirati in s katerima se moramo srečati naenkrat: to sta radost bivanja in strah pred koncem.”

Še nekaj njegovih misli:

Odgovor krščanstva?

Ratzinger se je spraševal, če ima na ta strah pred smrtjo, ki ga je v svoji ganljivi izpovedi opisovala francoska pisateljica, danes krščanstvo še prepričljiv odgovor. Ko je odgovarjal, je opozoril na dejstvo, da ni slučaj, da je tradicionalna krščanska prošnja, da bi nas Bog obvaroval “nagle in nepredvidene smrti”, v tem zgodovinskem trenutku mnogim začela zveneti čudaško.

la suite aprés cette publicité

Mnogo ljudi ima danes vendar željo, da bi bil njihov konec kar najbolj predvidljiv in konkretno določen (tudi to je razlog, da se vse več ljudi obrne k evtanaziji).

Banalizacija smrti

In ta – eden najboljših teologov med papeži vseh časov – je opažal, da gre v takem odnosu “predvsem za to, da je smrti vzet njen metafizični značaj: smrt niso več tista vrata, prek katerih v nas svet vstopa metafizično. Banalizacija smrti ima nalogo, da zaduši zaskrbljujoče vprašanje, ki nam ga postavlja. Schleiermacher (znani nemški protestantski teolog, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja, op. prev.) je govoril o rojstvu in smrti kot o dveh posekah v gostem gozdu, ki omogočata človeku, da se zazre v neskončnost. A človek zavrača neskončnost, ker ta predstavlja preizpraševanje njegove vsakdanjosti. Nevtralizacija smrti omogoča, da jo učinkovito izrinemo iz človeške zavesti. Smrt mora postati tako običajna in navadna, tako razstavljena pogledu javnosti, da bi končno prenehala buditi metafizične strahove.”

Senca življenja

Navsezadnje v banaliziranju neizogibnosti človeške usode ne gre videti zmage življenja nad smrtjo, ampak prej zmago nesmiselnega toka vsakdanjosti nad dramatično resnico o našem obstoju. Dokazov za to imamo dovolj. Vendar se najpomembnejši, kakor zapiše Ratzinger, pred nami odkriva v trenutkih, ko v nas zazveni boleče zavedanje, da “je življenje tako, s kakršnim se srečujemo v vsakdanjosti, najpogosteje samo senca življenja, vrsta Hada, v katerem občasno samo slutimo, kaj življenje v bistvu je.”

la suite aprés cette publicité

Zato povprečen človek sploh ne hrepeni neposredno po nesmrtnosti. Podaljševanja življenja, takšnega, kakršno je, v neskončnost si nihče ne želi. Zato se ponuja sklep: izkoristiti življenje, kolikor se da, in načrtovati kar se da pozno in nebolečo smrt kot nekaj naravnega in neizogibnega.

la suite aprés cette publicité

A ta ponujajoči se sklep ni rešitev. Nasprotuje mu temeljna izkušnja človeka, ki jo je Nietzsche izrazil takole: “Vsaka radost hrepeni po večnosti, globoki, globoki večnosti.” – so trenutki, ki se ne bi smeli nikoli končati. To, česar se v njih dotikamo, ne bi smelo poznati konca. Srečo se lahko doživi samo v bežnem trenutku in na tem temelji bistvo melanholičnosti človeškega obstoja.

Kristjan ni melanholičen

Ratzinger je pogosto opominjal, da kristjani verujejo, da se zavarujejo pred to melanholijo. Tako razumljeno upanje je v bistvu njihov dar za svet – obrnitev k prihodnosti, ki ima moč, da se zoperstavi nesmiselnemu toku vsakdana (v katerem se ljudje naprezajo le za zagotavljanje “hrane za jutri” in “denarja za pojutrišnjem”), kakor tudi obupu zaradi pomanjkanja sreče. Dar krščanstva ni le v pripominjanju dogmatičnih resnic o odrešenju, ki ga je prinesel Kristus s svojo smrtjo, ali o vesoljnem vstajenju mrtvih ob koncu časov.

AFTERLIFE
Preberite še:Kam pa po smrti?

13 presenetljivih stvari o zaslužnem papežu Benediktu XVI.:

Pogled prek vseh meja

Zato je Ratzinger pisal, da “[…] vera predstavlja osvoboditev iz tega, kar je vidno in kar se da izmeriti, k temu, kar je veliko, vera pomeni preseganje obzorja in razširitev prek vseh meja. Tudi danes predstavlja vera podajati se na pot in preseganje tega napačnega ‘zasedenja’, ki človeka drži v tem, kar je ‘moje in meni lastno’ ter mu s tem jemlje njegovo resnično veličino, pa tudi prevrednotenje vrednot, novo postavitev pomena in vrednosti človeškega bivanja, oprtega na prihodnost.

la suite aprés cette publicité

Človeku ne odgovarjajo majhni cilji, ampak to, kar vsebuje večno vrednost, kar ga dviga prek trenutnosti. Večna vrednost ima to, kar je vredno preživetja. Je to človek v taki podobi, za katerega si ne želimo, da bi kmalu spet odšel. To je človek, ki je postal vreden in zmožen človečnosti. Človek, ki lahko nekaj da, ki ne stoji drugim na poti, ampak jim nekaj pomeni in se ga da vzljubiti.”

Pristno upanje

Ratzinger je prepričan, da se pristno krščansko upanje opira predvsem na tako vero. In zato ne more obstajati brez ljubezni, ki je srčika Kristusovega evangelija. Teologije ne smemo povezovati zgolj z zbirko abstraktnih, od življenja odtrganih trditev.

Če se je lotimo iskreno, je teologija znaniteljica vesele novice, v kateri se Bog ne pojavlja kot deus ex machina. Moremo Ga srečati sredi globoko živetega bivanja, v katerem nazadnje svoj glas dobi nenavadno protislovje: “Po eni strani človek hrepeni po prihodnosti, ki gre prek smrti, a po drugi je ta zanj neznosna. Če naj bi bila obljuba večnosti za človeka resnično upanje, odrešenje, mora biti vanjo umerjeno tudi odpuščanje.”  

“Bog prihaja k človeku samo prek človeka”

Odpuščanje pa se ne dogaja v svetu idej. Zadeva osebe in samo osebe. Brez te osebne dimenzije ne bi bilo celo odpuščanja, ki ga podarja Bog. Celo življenje Ratzingerja kot teologa in nazadnje kot papeža je bilo usmerjeno v odkrivanje te najmočnejše resnice:

“[…] Bog prihaja k človeku samo prek človeka. Človekova sposobnost zaznavanja tega, kar je zunaj meja vsakdanjosti, ni nesmiselna kaprica narave, ampak omogoča odnos človeka z Bogom in medsebojno povezanost med ljudmi samimi. To vzajemnost si je Bog zamislil tako, da lahko omenjeno trditev obrnemo in razširimo: Tako, kakor Bog prihaja k človeku le prek človeka, tako ljudje prihajajo drug k drugemu le prek Boga. Odnos do Boga v življenju posameznika ni nekaj tako osebnega, da bi vanj nihče ne mogel ali upal vstopiti; je prej nekaj povsem notranjega in javnega obenem: ni res, da lahko vsak neodvisno od drugih preživlja in opisuje svoj odnos do Boga; ljudje lahko Boga dosežemo samo v skupnosti in prav iskanje Boga nas vodi k drugemu. Teza, da bi morala religija posameznika odtujiti od drugih ljudi, se lahko nanaša samo na njene padle oblike […].”

Ratzinger je globoko veroval, da je Cerkev tista skupnost, v kateri lahko ljudje med seboj in z Bogom živijo v globoki ljubezni. Gotovo je zanj odstop s položaja voditelja te skupnosti predstavljal veliko bolečino. Kljub temu do zadnjega ni prenehal biti priča krščanskega upanja. Nanj je do smrti opiral svojo vero v Kristusa in teologijo, ki jo je ustvarjal.

Navedki v besedilu so iz knjige: Josef Ratzinger, Wiara i przyszłość, tł. Piotr Waszczenko, Warszawa 1975.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

Tags:
papež
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.