Andrea Bianco iz severne Italije je bil leta 1991 star 21 let. Na univerzi je študiral ekonomijo in imel je vse: dekle, nekaj denarja in svoj avtomobil. Živel je brezskrbno življenje brez večjih težav. Kristus in Cerkev ga nista zanimala, dokler se nekega dne ni vse spremenilo.
Nekega popoldneva, ko se je z dekletom vračal domov z izleta v gorah, se je nenadoma znašel nasproti tovornjaka. To ga je prisililo, da je v naglici zavil in se zaletel v drevo.
Njegovo dekle ni bilo resno poškodovano, za Andreo pa zdravniki niso pričakovali, da bo preživel. V bolnišnici v Veroni je 20 dni preživel v komi, tam pa je moral ostati še dva meseca in prestati 12 operacij. Zdravnikom je uspelo rešiti njegovo življenje, vendar je ostal slep. O tistih trenutkih je spregovoril za italijansko revijo Credere:
“V bolnišnici me je obiskal brat karmeličan. Rekel mi je: ‘Blagoslovljen, ki nosiš križ!’ Ničesar nisem razumel, hotel sem mu reči: ‘Vzemi moj križ, če ti je tako všeč.’ Zdelo se mi je, kot da me izziva. Nato pa sva začela skupaj moliti in v tistem trenutku stopila na dolgo skupno pot.”
Andrea je pozneje začel moliti rožni venec s svojim dekletom Laro, ki je bila soudeležena v nesreči. Molila sta za njegovo okrevanje.
Korak za korakom na poti vere
Ljubezen med Andreo in Laro se je vedno bolj krepila in odločila sta se, da si bosta rekla “da” za vse življenje.
Prav tako sta rasla v veri, še posebej ko sta leta 1998 obiskala Medžugorje. Tam sta doživela živo Cerkev in Devica Marija jima je bila zelo blizu. Andrea je reviji Credere zaupal sporočilo, ki ga je tam prejel: “Zdi se, da nama je Devica Marija govorila: ‘Zaljubita se v Presveto Srce Jezusovo, živita za Gospoda in vera bo znova zacvetela, zmagal bo mir.'”
Dar za umetnost
Andrea je odkril, da lahko kljub svoji invalidnosti študira in se nauči delati z glino. Ugotovil je, da lahko “vidi” in ustvarja z rokami. “Pozabili smo, da roke čutijo, vidijo in zaznavajo veličino sveta,” je povedal za revijo Credere. “Podobno kot pri molitvi rožnega venca: s prsti slediš jagodam (…) S prsti občutiš Boga.”
Svojo vero predstavlja s kiparstvom
Bianco je za spletno stran Incuriosire.it povedal, da za ustvarjanje uporablja različne materiale: glino, marmor, les, bron in v redkih primerih tudi beton. Kot pravi, je njegov najljubši material les, saj po njegovem mnenju človeka nauči potrpežljivosti, ponižnosti, poslušanja in premišljevanja.
Njegova najljubša dela so povezana z vero, imajo pa znanstveni in kulturni značaj, kot je recimo “Križanje Torinskega prta” in “Ecce Homo po Torinskem prtu”. Umetnik ju je ustvaril na podlagi tega, česar se je naučil s poslušanjem opisov, ki jih je podala sindonologinja Emanuela Marinelli.
Njegov križ, izdelan v bronu, je bil nekaj časa razstavljen v torinski stolnici. Danes ga hranijo v tamkajšnjem škofijskem muzeju.
Drugi kip je Kristusov obraz iz gline na marmornatem podstavku, ki je trenutno na ogled v Muzeju Torinskega prta na inštitutu Regina Apostolorum v Rimu. Predstavlja Jezusov obraz, ko je bil predstavljen množici, in prikazuje vse rane, ki jih je mogoče odkriti z analizo prta.
Andrea Bianco je nedvomno pravi umetnik vere, ki svojo izkušnjo prometne nesreče, zaradi katere je znova odkril Kristusa, primerja z znamenitim padcem svetega Pavla s konja na poti v Damask.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
