Verjetno bi zapis o molitvi rožnega venca marsikdo začel z mislijo, da ga kot otrok ni molil rad. Tudi jaz. Zdel se mi je dolg in preveč monoton, da bi lahko bil zanimiv. Kot otrok sem tudi želela, da bi videla rezultat molitve, predvsem pa, da bi ga lahko videla takoj. Po drugi strani sem veliko časa preživela z babico, ki pa je stalno molila rožni venec.
Spomnim se, kako je sedela v svojem naslanjaču, z enim očesom in ušesom spremljala dogajanje in pogovore okrog sebe, po drugi strani pa ves dan stalno premikala jagode rožnega venca. Če je bilo treba, je molitev prekinila in se z nami pogovarjala, vmes tudi kaj postorila, ves preostali čas pa je bolj ali manj molila.
Jaz sem prvič posegla po rožnem vencu, ko sem bila stara deset let. Bila sem doma z nekaj prijateljicami, starši so bili v službi. Takrat smo skakale s klopi in jaz sem skočila na kup vej tako nerodno, da se mi je ena zapičila v nogo.
V resnici ni bilo kaj hujšega, toda ker se mi je ulilo veliko krvi in smo bile doma same, smo se zelo prestrašile. Pokrile smo rano, potem pa v strahu sklenile, da bi bilo dobro moliti. Prijateljice so sicer kmalu nadaljevale igro, jaz pa sem takrat prvič in sama zmolila ves rožni venec. In prvič občutila, kako me je pomiril in mi dal občutek varnosti.
Poseben pomen je rožni venec dobil, ko sem bila stara dobrih trideset let in sem hudo zbolela. Ko res hudo zbolimo in smo povsem brez moči, je težko moliti. Takrat sem bila odvisna od molitve drugih, sama pa sem zmogla moliti samo dobro utečeno in najbolj preprosto molitev – rožni venec.
Pogosto samo začetke: “Oče naš … Zdrava Marija … Zdrava Marija … Zdrava Marija …” Bolj kot vzdihe. Takrat sem tudi spoznala, kako velika potreba človeka je, da moli, in kako težko je, če ne more moliti. Kako velik dar je pravzaprav, kadar lahko molimo.
Tretji posebni čas glede molitve je bil po smrti prijatelja. Takrat sem prvič čutila, kot da nobena količina molitve ni dovolj. Takrat se mi je resnično zdelo, da živim bolj od molitve kot od hrane ali dihanja.
Postala sem kot moja babi, ne vem, koliko rožnih vencev sem takrat zmolila na dan. Po eni strani so dajali tolažbo meni, še bolj pa sem imela občutek, da svojemu prijatelju s tem pomagam in ga spremljam, da sem še vedno ob njem na poti k Bogu. Brez molitve, obilja molitve bi bil tisti čas zame mnogo težji.
Ko kot mama razmišljam, kako naj molitev približam svojim otrokom, se mi zdi naloga po svoje zahtevna, po drugi strani pa tudi preprosta. Verjetno je dobro, da bi bila tako kot moja babi čim boljši zgled, da najprej sama molim in je molitev kot stalen in pomemben del dneva.
Mene k molitvi tudi ni nihče silil. Kot otrok in z leti sem jo izbirala in oblikovala sama, zato precejšnjo svobodo puščam tudi svojim otrokom. Naše vsakodnevne družinske molitve niso dolge. Bolj kot da bi od otrok pričakovala veliko količino molitve, bi želela, da v njej začutijo nekaj smiselnega in lepega.
Da skozi molitev lahko razvijejo svojo povezanost z Bogom. Vesela sem, če mi kdaj povedo, da so še sami zmolili za kakšnega človeka ali pred težjim testom. Lepo je, če molitev prepoznajo kot tisto, ki jim dejansko pomaga in jim postaja vse bolj pri srcu.
Seveda pa jim kdaj pa kdaj povem tudi, da se bodo kot vsak človek znašli v situaciji, pred težko nalogo ali v težkih okoliščinah, ko ob njih morda ne bo nikogar, ki bi jim lahko pomagal ali jih v tistem trenutku potolažil …
Takrat naj ne pozabijo, da imajo s sabo tisto najmočnejše – molitev. “Molitev te bo pomirila in gotovo bo prišel trenutek, ko boš dobil novo moč in vedel, kako naprej.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
