Knjiga Življenje v meni – zgodba o Anni Negri Valvo, je čudovita biografija o mladi ženski, ki je pri 37 letih umrla za rakom. Zgodbo je na podlagi spominov in doživljanja očeta Maria, ki je imel svojo hčerko neizmerno rad, napisala Maria Teresa Antognazza.
Kaj je posebnega v tej zgodbi, ki je na prvi pogled ena od mnogih žalostnih zgodb o ljudeh, ki jih je ta grozljiva bolezen vzela v najlepših letih?
Anna Negri: pogumna mati
Anna Negri je zgled pogumne matere, ki je po diagnozi zelo agresivnega raka na želodcu zavrnila splav in invazivna zdravljenja in se tako žrtvovala, da bi na vsak način zaščitila življenje svoje še nerojene tretje hčerke.
Študij in ljubezen do glasbe
Rodila se je v mestu Tradate v italijanski provinci Varese 21. marca 1968. S starši, starejšim bratom in sestro je preživela srečno otroštvo in mladost. Gojila je veliko ljubezen do glasbe in učenja.
Po končani naravoslovni gimnaziji se je vpisala na filozofsko fakulteto na državni milanski univerzi in pod vodstvom monsinjorja Antonia Romoldija, enega največjih strokovnjakov za cerkveno zgodovino, napisala diplomo o škofu Carlu Colombu (1909‒1991), profesorju teologije in osebnem teologu papeža Pavla VI.
Diplomsko delo, ki ga je zagovarjala 17. novembra 1992, je leto pozneje milanska založba Nuove Edizioni Duomo izdala kot esej. Esej je požel veliko odobravanja na državni in mednarodni ravni.
Anna Negri kot novinarka
Anna si je od vedno želela postati novinarka, zato se je leta 1993 vpisala v dvoletni tečaj novinarstva v Milanu, kjer je spoznala svojega bodočega moža Enrica Valva.
Po tem, ko je postala profesionalna novinarka, je pričela pisati za katoliški dnevnik Avvenire. Leta 1996 pa je bila zaposlena tudi v uradu za stike z javnostjo Province Milano. V tem času je spoznala različne pomembne osebnosti.
Pismo očetu
Poročila se je 21. februarja 1998, na rojstni dan svojega očeta. Anna je ob tej priložnosti očetu napisala ganljivo zahvalno pismo:
Dragi očka, dvakratno sem srečna, saj imam ob sebi dva moška, ki ju najbolj ljubim. Morda otroci premalokrat izrazimo hvaležnost do svojih staršev. Danes poskušam to popraviti, kolikor morem. Tudi ko bom daleč, vem, da bo tvoj nasmeh ob meni. Si čudovit očka, rada te imam. Anna
Rojstvo hčerk Silvie in Irene
Annin mož Enrico je nastopil diplomatsko kariero, zato so se začasno preselili v Rim, kjer se je rodila prvorojenka Silvia, leta 2000 pa so se preselili v Smirno v Turčijo, kjer je njen mož prevzel službo konzula.
Tako je Anna postala diplomatova žena in se zavoljo ljubezni odrekla novinarskemu poklicu. V Smirni se je leta 2001 rodila drugorojenka Irene, potem pa se je družina preselila v Ankaro, ker je bil Enrico tam imenovan za konzula.
Noseča in obolela za rakom je zavrnila splav
Februarja 2005, med tretjo nosečnostjo, so ji postavili diagnozo zelo agresivnega želodčnega limfoma. Turški zdravniki so ji svetovali splav, da bi lahko izpeljali nujno potrebne invazivne terapije. Anna je ta predlog brez pomislekov zavrnila.
Rita, tretja hči
Po vrnitvi v Italijo so jo operirali, pri čemer so ji v celoti odstranili želodec, vendar je Anna prosila, da kemoterapijo prestavijo, da bi se lahko deklica varno rodila.
Hčerka Rita se je rodila popolnoma zdrava 11. marca v 32. tednu nosečnosti. Njeno ime ni naključje: Rita je zavetnica “nemogočega”, zavetnica za nerešljive primere: Anna je bila že zelo izmučena zaradi bolezni, vendar odločena, da se bo borila. Pred njo je bila izjemno težka preizkušnja.
Zadnji trenutki s hčerko
Kalvarija z boleznijo je trajala malo več kot mesec dni. V tem času niso Anne nikoli videli jokati. Trudila se je, da bi vsak trenutek uživala s svojimi tremi hčerkami.
4. julija, na Enricov rojstni dan, je zadnji dan njene zemeljske sreče. Takoj po tem se je njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. 11. julija je umrla na rokah svojega moža Enrica in sestre Antonelle.
“Gospod, ne sprašujemo te, zakaj si nam jo vzel, zahvaljujemo se ti, da si nam jo podaril”
15. julija, ko se je pogrebni obred bližal koncu, je besedo prevzel monsinjor Antonio Rimoldi, ki je somaševal na njeni poročni maši:
“Če bi bili v srednjem veku, ko so svetnike razglašali že na dan pogreba, bi se to zgodilo tudi Anni. Vam rojakom pravim, da imate svetnico, h kateri lahko molite. Vabim vas, da z mano molite te besede: ‘Gospod, ne sprašujemo te, zakaj si nam jo vzel, zahvaljujemo se ti, da si nam jo podaril.'”
Gianna Beretta Molla in Anna Negri
Prvi uradni življenjepisec še ene matere iz pokrajine Lombardije, Gianne Berretta Molla, monsinjor Rimoldi, vidi podobnosti med tema dvema materinskima likoma:
“Gianna in Anna sta se herojsko odločili za življenje bitja, ki sta ga nosili v sebi, pa čeprav na drugačen način; obe sta upali, da bosta premagali raka in živeli naprej. Annina zgodba je čudovita in si zasluži, da jo razširimo med ljudmi.”
Kratko in dragoceno življenje
To pa so globoki občutki očeta Maria, ki je bil razsvetljen z uvidom:
“Morda sem se prav v tistem trenutku, ko je bila cerkev polna in ovita v smrtno tišino, zavedel, kdo je bila moja ‘deklica’. (…) Vsi ti ljudje so se zbrali, da bi se poslovili od moje hčerke, vsa ta ganjenost in globoke besede monsinjorja Rimoldija poleg pridige prošta Luigija Stucchija so mi dali potrditev, da je bilo njeno življenje, pa čeprav tako kratko, dragoceno in pomembno za vsakogar, ki jo je srečal.”
Pričevanje Anne Negri
Za konec tega prispevka v čast izjemni materi povzemamo najmočnejše uvodne besede duhovnika:
“Naša Anna se je s svojo odločitvijo dotaknila samih temeljev odgovornosti do življenja: ko je to najbolj krhko in nemočno. Potrebujemo ljudi, moške, še bolj pa ženske, ki so stražarji življenja. Življenje je nedotakljivo, služimo mu, ga zdravimo in ga ljubimo od spočetja, od prve, najbolj nebogljene oblike bivanja.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
