Ivana Žigon prihaja s Krasa. Študentka geografije rada počne veliko stvari, predvsem pa rada preživlja čas v naravi. Rada nabira zelišča, pleza po drevesih, rada gre v hribe, gleda sončne zahode in zvezde.
Za ogled prvega dela fotogalerije kliknite tukaj
Za ogled drugega dela fotogalerije kliknite tukaj
Ljubezen do narave se stika tudi z drugimi aktivnostmi, s katerimi se ukvarja. Kar nam je dano v naravi, rada prelije na papir prek ilustracij ali fotografij. “Nimam se za umetnika; ta beseda mi zveni kot želja, da izrazim svoje sposobnosti in predstave. Jaz pa rišem, ko želim ujeti vsak košček lepot, ki jih srečam zunaj.”
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Svoje ilustracije je izdala tudi v knjižici Hvalnice. Zakaj tak naslov? “Ker risbe to preprosto so – drobtinice velike hvaležnosti, da mi je (še vedno) dano živeti v tem čudovitem stvarstvu.”
Kot prostovoljka rada pomaga pri različnih organizacijah, lani pa je v okviru programa Pota za nekaj tednov šla v Ukrajino.
V pogovoru je sramežljivo prosila, naj jo tikamo, kar pa ne zmanjšuje našega spoštovanja do nje in njenega dela. 😊
Veliko časa preživiš v naravi, med drugim si bila tudi tabornica. Katere veščine so tiste, ki si jih pridobila pri tabornikih in ki ti v življenju najbolj koristijo?
Delanje vozlov, čeprav mi to morda v splošnem življenju ne koristi. No, reševanje vozlov pa ja! 😊 Potem zagotovo orientacija, iznajdljivost v naravi, predvsem pa delo v skupini, komunikacija, organizacija dela.
Ivanine ilustracije:
Povezanost z naravo prelivaš na papir tudi prek svojih ilustracij. Izdala si knjigo ilustracij z naslovom Hvalnice. Kaj te navdihuje za risanje?
Spontani trenutki. Rišem sicer tudi drugače, za raznorazne projekte in priložnosti. Najlepše mi je, ko nekaj doživim in se trenutek usede v spomin. To želim “ujeti”. Seveda je takih trenutkov več kot časa za risanje. 😊
Imam preprost, enostaven slog risanja. Skozi risbe nočem povsem posnemati narave, saj je niti ne morem, ker je tako veličastna. Hvalnice so včasih kot nekakšen dnevnik, zraven zapišem kratko misel, da se potem spomnim, v kakšnem trenutku sem bila. Zanimivo pa je pozneje, v drugačnih okoliščinah in z drugačnimi mislimi ponovno pogledati te risbe, ker se te dotaknejo drugače. Na razstavah sem hotela pustiti slike brez besed, tako kot v knjigi, prav zato, da bi drugim pustila prostor, da bi našli sebe.
Tvoja ljubezen do stvarstva pa se tukaj ne konča. Čeprav si še študentka, je tvoja pretekla pot polna prostovoljstva, dobrodelnosti in misijonske dejavnosti. Kdo te je za to navdihnil? Imaš kakšnega posebnega vzornika?
Nikoli nisem rekla: “Zdaj bom pa prostovoljka”, in se nečesa lotila. Verjetno so mi bili zgled moji starši. Že od majhnega sem bila vključena v dosti dejavnosti: gasilci, taborniki, ekipa prve pomoči pri Rdečem križu, razni okoljski projekti in čistilne akcije, mladinska skupina, župnijsko glasilo … Tako se mi je vedno zdelo samoumevno, da nekaj počneš, in če imaš dar, čas in možnost, zakaj ne bi tega delal? 😊
Potem, ko prideš v bolj “odrasel svet”, mi je bilo kar čudno sprejeti miselnost, da so vse stvari tudi plačane in da to počneš za denar. Zdaj se učim iskati ravnovesje med tem, da je od nečesa treba živeti, in tem, da so nam talenti in čas dani zastonj, želim si ohraniti en del spontanega zagona.
Dve leti nazaj sem imela v hribih (ne)srečo. Zdrsnila sem 200 metrov po zasneženem pobočju. In preživela! Praktično brez poškodb, imela sem le pretres možganov, ki mi je odnesel kos spomina, kar je na neki način spet darilo. To mi je dalo neomajno potrditev, da ima Bog še načrte z mano. Življenje ni v mojih rokah, enkrat mi je bilo dodatno podarjeno, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi tega, kar lahko, dajala naprej. Največje tveganje niso “nora” dejanja, ampak nevarnost, da ostanemo na mestu in iz vsega, kar nam je dano, ne naredimo ničesar.
Zakaj se ti zdi pomembno biti misijonar?
Nimamo vsi enakih možnosti, niso vsem dane enake okoliščine in ne vem, zakaj ne bi tega, kar imam, delila z drugimi. Ne le materialno, tudi duhovno. Ko daš košček svojega časa, ogromno dobiš nazaj.
Lani sem se spontano prijavila na program POTA. V tem času se je zgodilo toliko stvari, ki so okrepile mojo vero! Na prvem srečanju, ki smo ga imeli po Zoomu, sem potiho molila: “Gospod, vem, da ljudi ne izbiram jaz, ampak ti. Ma, sestavi dobro ekipo.” In jo je! Skupaj smo bile štiri punce, ki smo se tako dobro ujele, da smo še vedno redno v stikih.
Druga stvar je to, da smo nameravale iti v Kazahstan, ampak je bil zaradi okoliščin projekt odpovedan. Na začetku smo si rekle, da je čudno leto in da se bo pač zgodilo, kar se mora zgoditi, Bog najbolje ve, kje nas bo takrat potreboval. Zadnji trenutek so se ponudile Marijine sestre v Ukrajini, da nas sprejmejo, in smo šle tja. Izkazalo se je za še bolje, kot smo prvotno načrtovali! To je bila res ena velika potrditev milosti, ko izročiš poti Njemu.
Všeč mi je bilo, da nismo šli tja delat nekega projekta (pa nočem zaničevati takih projektov!), ampak kot izkušnja je bilo zares dragoceno, da smo tam počeli preprosto to, kar te sestre počnejo vsak dan. Pomagali smo v centru za brezdomce, delili hrano, obvezovali rane in sestram pomagali pri vsakdanjih stvareh. Dragoceno mi je bilo, da lahko nekomu s tako preprostim dejanjem polepšaš dan. Joj, kako klišejsko se to sliši. 😊
Pri delu z brezdomci ne moreš reči, da boš videl sadove svojega dela, saj je to neskončna luknja. Ampak je bilo ganljivo, kako sestre vztrajajo v ljubezni in poskušajo v vsakem človeku srečati Jezusa. Res ga, sicer bi jim za tako delo že zmanjkalo moči!
Ivanini trenutki v naravi:
Verjetno te to, da ne vidiš sadov svojega dela, nauči tudi ponižnosti.
Vsekakor. Če vse socialne probleme gledaš od daleč, si misliš, da boš šel tja in rešil svet. Seveda ga ne. Ko prideš blizu in pomagaš nekomu, misliš, da si naredil veliko in da boš rešil svet. Ko se malo oddaljiš, pa vidiš, da nisi naredil nič. Ampak verjamem, da Bog te “niče” vidi, četudi jih mi ne.
Podoben občutek ti dajo hribi, ko si sam med mogočnimi gorami in vidiš, da si le majcena drobtinica. Kakšen nič si proti celotnemu stvarstvu! Ampak Bog se vseeno tako milostno trudi zame! Ko vidim, koliko darov daje meni in da sem jaz, neznatna pikica, vredna njegove ljubezni proti vsemu, kar je okoli mene toliko lepše in večje in boljše, vem, da je tega gotovo vreden vsak človek.
Lansko leto si bila torej prostovoljka v Kijevu, pred kratkim pa ste ponovno obiskali sestre v Ukrajini, ki trenutno živijo ob meji z Madžarsko. Verjetno sta si obe izkušnji med seboj precej različni zaradi trenutne vojne. Kakšni so bili vaši vtisi?
Res je, s še tremi prijatelji smo v začetku junija v Ukrajino peljali poln kombi stvari. Hecen občutek je, ko dobivamo zahvale z obeh stvari, v resnici pa smo (malo iz radovednosti, malo iz norosti 😊) peljali v Ukrajino stvari, ki so jih zbrali dobri ljudje okrog nas. Največ pa smo dobili prav mi! Iz tega koščka časa, ki ga daš na razpolago, se rojevajo naprej zmeraj lepše stvari. Vsi ti ljudje, nova prijateljstva, vezi – to je eno veliko darilo!
V resnici ne morem prav primerjati obeh izkušenj med seboj, saj smo bili lani v Kijevu, v mestu, zdaj pa smo bili zelo kratek čas na zahodu, na podeželju, z drugačnim namenom. Že od začetka vojne smo bili v stiku s sestrami v Ukrajini in si mislili, da vemo, kaj se dogaja. Potem pa prideš tja in četudi je zahod prostorsko še vedno proč od vojne, vidiš, kako doma iz medijev dobimo samo neke senzacionalne drobtinice, v resnici pa je navadnih ljudi, zgodb in trpljenja zadaj nepredstavljivo ogromno. Bili smo pri družini, ki je pribežala iz Mariupola, in poslušali njihove res grozljive zgodbe. Hkrati pa so prav oni neverjeten zgled upanja, preprostosti in hvaležnosti. Tu se lahko samo čudiš, od kod imajo voljo do življenja po takih izkušnjah, čudiš se lahko njihovi hvaležnosti, odprtosti. Zares ganljivo.
In pa sestre, to so neverjetni ljudje! Ta njihova neskončna vztrajnost, dobrota in srčnost … Ti zgledi so največje darilo in spet posledica tega, da si si vzel trenutek in šel.
Kako se z mislijo na pomanjkanje drugje sprijazniš v našem materialnem svetu?
Prijateljica, ki je veliko potovala, je rekla, da je to kulturni šok. Ne ko prideš v drugo državo, ampak ko prideš domov. 😊 V resnici je te razlike res težko gledati. Od daleč imaš lahko ideje, da boš rešil svet, toda ko prideš in srečuješ konkretne situacije, kmalu prideš na realna tla, da lahko kvečjemu pomagaš ali olajšaš nekomu neko majhno stisko. V resnici je smešno govoriti o tem, da nekam prideš in potem nekomu pomagaš, saj v resnici najbolj pomagaš sebi pri tem, da se osvobajaš navezanosti na nepotrebne stvari.
Doma pa je potem včasih kar težko. V nekem trenutku moraš spustiti misli. Ko sem prišla iz Ukrajine, se mi je zdelo, da je pri nas ogromno nesmiselnih skrbi in dela, ampak je treba sprejeti, da živimo v takem svetu, in se truditi še naprej delati po vesti. Ne vem, če bom s tem, da se bom jaz neskončno mučila, trpela in postila, zato ker ljudje na drugem koncu sveta ničesar nimajo, kaj naredila. Zato živim zmerno, po zmožnostih razmer tukaj, molim in darujem, kolikor in kakor zmorem.
Ti v spominu ostaja kakšen poseben trenutek iz preteklih prostovoljskih in misijonskih izkušenj?
Takih trenutkov je veliko! Neverjetno je, koliko pravzaprav dobiš sam. Tudi zgodb, s katerimi lahko pričuješ naprej. Ko smo povedali, da bomo peljali stvari v Ukrajino, me je zares ganilo, koliko dobrote je prihajalo od ljudi, ki jih poznamo. V nekaj dneh smo popolnoma napolnili kombi, dobili smo denar, da smo ga lahko nesli tja. Ganljivo je, kako lahko s svojimi (četudi malo norimi 😊) dejanji spodbudiš in daš ljudem vedeti, da se da.
Posebno mi v spominu ostaja to: ko smo zbirali darove za naš projekt Pota, so bili otroci (stari 10 let in manj) neke prijateljske družine nad tem tako navdušeni, da so želeli tudi sami sodelovati. Spekli so piškote in jih prodajali po soseski, ves izkupiček pa so potem dali za naš projekt. Do solz me je ganilo njihovo dejanje in veselje ob tem. Meni se to zdi največje pričevanje! In zgled, kako je preprostost res najbolj učinkovita pot do mnogih src.
